Široka peč

Po dvajsetih letih spet v steni. S starim soplezalcem Boštjanom. Široka peč:

pa dolga, krušljiva, uživantska...
Tale fotka je "ukradena", mojih ne morem naložit. Enkrat jih bom.
Matr je blo fajn!!!

Najdaljši dan

Najdaljši dan, čeprav se v bistvu s tem skoraj nihče ne strinja, v letu se spravlja nekam. V tri krasne? Vesolje? Plazmo? Čas?

Za otroke: muca papala ga je!

Za malo starejše: pojedla ga je noč.

Za romantike: obarvan od sreče je z zadnjimi vzdihljaji pomahal v slovo, in padel v objem plahe ljubimke noči...

Za taspodne: uzela ga magla!

V glavnem, ni ga!

Kot ni več vsega zamujenega.

Jebemnti ejga, sem gledal oblake k' grejo spat, pa me je prešinlo, da se igra odvija prav zdaj ( pa ne fuzbal), da samo zdaj, ne včeraj ali pa lansko zimo, lahko vplivam na rezultat, me je kr streslo, ko sem pomislu na premoč nasprotne ekipe, sem se zbal, da bom zgubu...

Niso zastonj takele barve. O ne, jest že vem zakaj so!

Noben Miklavž! Pajade, Miklavž, ha! Tle se gre za kreacijo. Za umetnost se gre. Za sporočilnost!

Mati narava je tako ali tako največja umetnica. Takole ga včasih, po moje ga prej mal popije, ker znano je, da alkohol odpira čakre, čisto na koncu dneva, zameša, napiha in... Kdor takrat gleda gor ima priložnost.

Ima šanso da razbere. Če zna, seveda. Indijanci so že znal, indijanci. Mi, eni navadni kavbojci, pa nimamo pojma!

Sranje (glej sliko). Eto! Za to se gre. Zato gre vse v tri krasne, rakom žvižgat, vse mineva gre spat...pa tko naprej. Ker nimamo pojma, ideje, ker smo eni navadni kavbojci.

Niti tega ne vemo, kaj nam sporočajo metastaze dneva, najdaljšega dne v letu!

Samo ejga, barve so pa dobre! Kaj pa ti misliš?

V cvetu...

mladosti, poletja in ljubezni

Paket: povezani

Foto učenje

Naprave in objekti so premalo. Vaja, vaja, vaja... Nekoč bo perfektno, sedaj je bolje. Govorim o fotografiji. Lovljenje jutranje svetlobe, postavitev "studia", nastaviteve fotoaparata ( EOS 50D, objektiv SIGMA DG HSM 24 - 70; F-2,8) in nazadnje literatura, računalnik in Photoshop....

Ni še to to. Ampak je to to.

Prikaz bonsajev na slikah je hudo zahtevna naloga. Trideminzionalnost poskušaš nadomestiti s koti, ostrino in globino... V živo je vseeno vedno drugače. Bolje.

Ujeti v Zurichu

Moj pogled na knjige

Mi je žal, da so narejene z roke. Za ene sploh.

V Zürich po zmago

Sicer mi ni da bi šopiril, pel samohvale, ampak rezultate dela, ki so nagrajeni v evropskem merilu, dela, ki me veseli in me dela mene, dosežene cilje v življenju (če že Aljaska ni bila), vseeno pokažem.
EBA, razstava Evropske bonsajske zveze - Zurich 2010;

Lani v Španiji sem tekmoval. Nisem bil najboljši "novi talent". Letos sem talent pokazal z izdelkom. In zmagal. V kategoriji uvoženih dreves, se pravi dreves, ki niso bila izkopana v naravi. Razlika je v tem, da je začetno strukturo določila človeška roka, ne mati narava. Tisto končno, ki na tekmovanjih šteje, pa sem v dobrih dveh letih dal sam. Potrdilo, da sem na pravi poti, da ne mešam megle in korak naprej. V pravo smer.

Poročilo je objavljeno tule. Od 856 fotografij pa jih bo nekaj zašlo na blog v naslednjih dneh. Ne prikaznih, izraznih.

POZERJA

DIK

LOLA