Oj. Danes sem len. Komaj zmožen petih klikov. Sedim in razmišljam (puščica na desni), tratim jutro. Ni vsak dan nedelja.
Prelomljenih čustev se ne da zaceliti s počitkom in gipsom. Niso kosti, brez živcev, votle in močne. Ravno narobe. Močna so lahko. In so, velikokrat. Na žalost so med njimi, ki jih um ne mara, se jih boji. Negativna čustva. Črna in siva, težka, včasih pretežka. Te je treba zlomit. Shujšat njih težo.
Kar pa je težko. In kar je težko, ni enostavno. Zavedati se, je prvo. Potem pa najti način, pravi, sebi prilagojen, specifičen, učinkovit način. Tu je keč. To je jeba. Velika črna jebalica zavesti veselo nažira in se redi. Leno, prav počasi a vztrajno komplicira. Dela temo. Noč.
Eko. Tu pa nastopijo "zavese", most svileni. Poišči ga, najdi, potem pa hraber kot si, z jajci ki jih imaš (spet prispodoba), izvedi sprehod na drugo stran. Z vse težo, z voljo, ki je ni? Ni druge, je treba. Sam, samcat, nazaj v beli svet. Walk on line! Tu nastopi resnica - pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Mimogrede, tista da sem katolik, je bila iz trte zvita. Laž. Ampak tale resnica pa drži. Povsem filozofsko.
Črnina počasi postane sivina. Slabo postane boljše. Sploh, ko opaziš Luč. Še ena resnica iz istih logov. Samo, ne vidimo je vsi enako. Recimo jaz, nejevirni Vir, sem jo zagledal takole.
Ne morem rečt, da me je spominjala na nekaj vsemogočnega. Le olajšanje, hudo pričakovano olajšanje in zavedanje, da vidim, da zaznavam, da sem. Le kaj pomenijo vsa ta razbita okna?
1 komentar:
Razbita okna?
Močna, pretežka negativna čustva osamljenih duš, črne luknje olajšane v podobi razbitih oken. Vsako riše podobo, zgodbo, ima obris teže, strahu, resnice....
Pokrpati se jih ne da, lahko se odstranijo, gredo v pozabo! Nadomestijo z novimi umitimi stekli iz katerih zrcalno odsevajo močna, lahkotno prijetna pozitivna čustva srečno zapolnjenih duš.
Objavite komentar