Povedano v petih delih! - Chapter 5

Oj. Pa sem na koncu. Čez svilene mostove, mimo razbitih oken preteklosti, skozi temačne hodnike sedanjosti, v katakombah prihodnosti. Sedaj. Izmuznjen vase ležim v gozdu hiš, v gozdu dreves, v osebnem ogledalu. Vidim da me ni.

 Le zaobljen, v krč zaviti popek brez duše.

 Skrite v eni od teh valilnic, valilnic duš. To je prostor, to je čas. To je to.
 Ležak brez samopodobe, med zrcali priložnosti, pod stotinjo odprtin, katerih le ena je prava.

 Čudno. Vem, vidim, čutim, katera.

 In?
In to je vse, to je Zato. Kar sem vam, Vir Us, imel povedat. Sedaj sem pred ljubim problemčkom z imenom Kako. Posvetil mu bom vso pozornost. Nahranil ga bom. Nato ga bom požrl. Stopil bom do male luknjice, kjer me čaka. Izgubljena, mirna, čista. Moja.

Torej, čao. Če boste, mislim enkrat, nekoč, brskali po sebi, ne po svetovnem, po osebnem spletu, se mogoče spet srečamo. Odvisno kam vas vodi pot. Srečno!

Vir Us

Povedano v petih delih!? Chapter 4

Je rekel, da težim. Da sem mu porušil koncept. Da si je tole mesto zamislil drugače. In da je njegovo.

Bogi. Nič ni njegovega. In nič ni tako, kot si je zamislil. Še sam ni to, kar si domišlja, kamo li svet, ki ga srka. Svet njega, mene, nas, nas vse, razen nekaterih izjem. Pa še ti enkrat, ampak sigurno, stopijo na mino.

Če bi se z zadrgo resnice zapel čez glavo, bi vedel. Tako pa... ah, pustmo stat.

Hočem rečt, jaz sem čez. Saj vem. Že povedano. Sam pozabil sem ilustrirat frustracijo. Rad bi pokazal kako zgleda izhod. Da bi kdo, ki se zmeden znajde tam, izklopil presenečenje, šok, in se zavedajoč izpljunil čez.

Samo pokažem, kako izgledajo hodniki. Namišljeni prostori podzavesti, vodniki na plano, na svetlo. Ko najdeš na hladnem jeklu oporo, mrzlo neosebno cev v višini pasu, si na psu. Upanje uresničiš s preprostim korakanjem v smeri. V smeri cevi.

 Potem pa vztrajaš. Ker vztrajnost je vse kar potrebuješ. Kaj kmalu, gledajoč iz vidika sranja v katerem si bil, sence postanejo vidne. Kloaka deluje. Film življenja pa je črno bel. Ampak 3D. Poln podob iz preteklosti. Sami znanci. Nekateri pozabljeni, nekateri ne. Figure. Bogci tvoje biti.

 Čas, da razčistiš. Za vprašanja. Zakaj. Presenčen boš, koliko nevednosti premoreš.

 Zdej, dolžina ven je relativna. Pač, kreacija osebne zgodovine. In moči, ki jo premoreš. Kondicije duha, če že hočeš. Ni bitno. Važno je, da se pogovariš, z vsemi, prav vsemi. In vztrajaš. Zakon vztrajnosti pravi, da obstajata dve vrsti gibanj: popolno in nepopolno. Pri popolnem gibanju na telo ne deluje nobena zunanja sila in je zato takšno gibanje premočrtno ali mirujoče; pri nepopolnem gibanju deluje na telo druga, zunanja sila.
Iz tega sledi, da je premo enakomerno gibanje edino nepospešeno gibanje, mirovanje pa je poseben primer premo enakomernega gibanja. Enostavneje - telo se giblje premo enakomerno, če je vsota vseh sil, ki deluje na telo, enaka nič. Tako gre to. Iz klačeplazanja preiti v popolno gibanje. V tem je štos.

 In popolno gibanje je let. Svobodni let.

Seveda, spet prispodoba. Človek ni da leti. Ajde, z Birdmanom, par minut. Ampak tu govorim o drugi strani človeka. Tako željeni, tako neznani.

Ne vem, če ne bom zamenjal cilja. Našel kakšen drug blog, da izserejm svoje paranoje. Sem povedal, kar je res, pa mi durh zvoni zvonec. Jaz pa hočem mir.

Čavo,
Vir Us

Povedano v petih delih!? - Chapter 3

Zdaj, zdej, sedajle, koj zdej, takoj zdaj. Mislim, moram povedat, kaj se je zgodilo danes ob 11:11 dopoldan. Najprej skozi oblake, nato skozi sicer umazano šipo počenega okna v četrtem nadstropju (glej sliko prejšnjega vloma), naprej skozi 1,4 kratno dipotirijo tudi zamazanih očal, do srca! Posijalo je sonce. Jebemti, prav res, sonce. Ne moreš, da verjameš. Sem že čisto pozabu. Nanj, na kroglo vročo, na Bit vsega živega. Ni čudno, ni čudno. Po vseh temačnih hodnikih hoje ( o tem kdaj drugič ), lovljenju ravnotežja po gugajočih se mostovih, po vnetem grlu od klicev na pomoč, po bruhanju od samonajedanja - sonce. Takole je zgledalo.

Pekoče za oči. Za dušo, zakompleksano distancirano vlačugo, pa  balzamično, balzamno. Blazno fajn. Če to ni dogodek!? O tem lepo okravatani razni Tankoti zvečer pri dnevniku ne bodo. Oni samo o barabah na 100 načinov. In o mrtvih. Amen. Potem pa zaspi v sladke sanje, če si faca. Če že upaš, ne moreš. Matr, da ne. Če imaš kolikanj občutka do vsega, in to vsega skupaj v istem vedru, kar segreva ljubo, meni vse ljubše, sonce. Po moje je pesnik, ki je spesnil tole vsem znano:
"Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno,
kako bom pa sijalo k' tako sem žalostno..."
gledal televizijo. Moral jo je. Ni druge. A da takrat še niso poznali Tv? Ja, pa so. Niso vsi. Moj prapra ded, jo je gledal že kot otrok. In to barvno. Potem, ko je za nekaj tednov izginil neznano kam in se kar naenkrat spet pojavil, šema je do konca življenja trdil, da se je s čudnimi tipi vozil med zvezdami, jo je gledal. Gledal z izbuljenimi očmi in odprtimi usti. Podobno so njega gledali domači, le da so istočasno zmajevali z glavami. Samo jaz mu verjamem. Zakaj? Zato ker imam dokaze!
Okej. Prav. Pokažem jih nekaj. Samo malo za dražit. Take, kot se spodobi, za katere boste vsi rekli, da to pa že ni to. Ravno zato. Ker vi tako mislite. In vi ste seveda vsevedni. Ali pač niste?
Dokaz številka 43: (številke so povzete po prapra dedkovem z levo napisanem arhivu)

 Tudi  meni ga je pokazal prvega. Skoraj se je uscal, ko sem začel cmokat, cuzat. Malčku, ki nima pojma o vesoljskih ladjah, ki ve samo za resnico in mu je materino mleko iz dojke glavna hrana, kaj drugega na misel pač ne pride. Zdaj, ko sem odrasel, betežen zagovedanec, priznam, me še vedno spominja na dojko. Samo tako, brez mleka. In pokvarjenost, ki sem se je nalezel v zadnjih stotih (pretiravam) letih, kar sama širi sliko. Jebi ga. Taki smo dedci. Al sem samo jest tak: Saj ne vem.
Okej. Prav. Naprej k dokazom. Nametal jih bom ene par skupaj.

 Še vedno dvom. Verjamem. Ampak takrat, ko je živel moj prapra dedek, je bilo takih, dovršenih, skoraj popolnih postavitev petkilogramskih kovic, ne železnih, titanovih, na naši ljubi, takrat še prekleto čisti zemljici, malo. Nič. Kakšnih Nikonov in Canonov pa sploh ne. Kaj pa zdaj?
Ma vseeno. Ni bistvo. Je dejstvo!
Če verjamete reklamam in politikom, verjemite tudi meni. Bolje se boste počutili. Ali pa tudi ne. Vsaj škodilo vam ne bo.
Ah, kam gre ta čas. Čas na sploh. Kam gre? Pa od kod pride. Pa kako pride. Pa kako beži? Pa kakšne oblike je? Vonja? Spola?
Tu vam lahko pomagam. Med mojim zadnjim vračanjem v oni svet, tisti drugi, saj veste, potem ko sem stopil iz labirinta hodnikov ( o tem kdaj drugič ), sem ga videl. In ker imam EOS50 DSLR vedno pri roki, pripravljenega, sem ga presenečnega, čas namreč, pritisnil.
Primite se za roke, za glave neuke, zamislite se. Takole zgleda. Čas namreč.

Leti mimo nas. Vseskozi beži mimo nas. Hiter kot svinja (prispodoba spet>), pa nikamor ne pride.

Dokler se ne ustavi.

Takrat pa vidiš hudiča. Ali boga. Ali pa sploh nič več nič ne vidiš.

Ta, čas namreč, bo še sonce zjebal. Verjemite mi. Vsaj to mi verjemite.

Zdaj moram pa scat.

Ma vas rad,
Vir Us

Povedano v petih delih!? - Chapter 2

Oj. Danes sem len. Komaj zmožen petih klikov. Sedim in razmišljam (puščica na desni), tratim jutro. Ni vsak dan nedelja.

 Prelomljenih čustev se ne da zaceliti s počitkom in gipsom. Niso kosti, brez živcev, votle in močne. Ravno narobe. Močna so lahko. In so, velikokrat. Na žalost so med njimi, ki jih um ne mara, se jih boji. Negativna čustva. Črna in siva, težka, včasih pretežka. Te je treba zlomit. Shujšat njih težo.

 Kar pa je težko. In kar je težko, ni enostavno. Zavedati se, je prvo. Potem pa najti način, pravi, sebi prilagojen, specifičen, učinkovit način. Tu je keč. To je jeba. Velika črna jebalica zavesti veselo nažira in se redi. Leno, prav počasi a vztrajno komplicira. Dela temo. Noč.

 Eko. Tu pa nastopijo "zavese", most svileni. Poišči ga, najdi, potem pa hraber kot si, z jajci ki jih imaš (spet prispodoba), izvedi sprehod na drugo stran.  Z vse težo, z voljo, ki je ni? Ni druge, je treba. Sam, samcat, nazaj v beli svet. Walk on line! Tu nastopi resnica - pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Mimogrede, tista da sem katolik, je bila iz trte zvita. Laž. Ampak tale resnica pa drži. Povsem filozofsko.

 Črnina počasi postane sivina. Slabo postane boljše. Sploh, ko opaziš Luč. Še ena resnica iz istih logov. Samo, ne vidimo je vsi enako. Recimo jaz, nejevirni Vir, sem jo zagledal takole.

Ne morem rečt, da me je spominjala na nekaj vsemogočnega. Le olajšanje, hudo pričakovano olajšanje in zavedanje, da vidim, da zaznavam, da sem. Le kaj pomenijo vsa ta razbita okna?

Povedano v petih delih!? - Chapter 1

Vas prav lepo pozdravljam. Nisem, kar si predstavljate, da sem. Mislim, nisem Ta, kateri mislite da sem.

Čudno? Niti ne. V današnjih časih je vse kaj drugega nekvalificirano dorečenega, kot en takle, nadvse preprost "vlom", nenapovedan obisk, na internetno stran kogarkoli. Skoraj kogar koli. Z državnimi uradi, bankami, mlečno industrijo in odganjalci zlih duhov je težje. Da se, ne rečem, da ne, ampak zakaj? Niso zanimivi. Zame ne.

Torej, zakaj tu? Kaj delam tu? Nepovabljen, slejkoprej (se to napiše skupaj?) nezaželen, v pikici svetovnega spleta, v bitici nekoga, ki se slučajno kliče Raje. Raje!? What a name...? Upssss, skoraj bi se izdal.

Zgolj slučaj? Izključno slučaj! Pet klikov, razumete, samo pet enostavnih klikov, pa sem tu. TU. Lahko bi bil kje drugje. pa sem tu. Srčika trenutka v neskončnem času, klik, petkrat klik, baza, prisotnost, loterija... Eto. Nobene enigme.

Ne mislit, da se bom skrival. Da ne bom povedal kar mislim. Pa nisem zastonj not padu... Muke mi!

Okej, prav. Zapnite pasove, šlice, utišajte reklame, spodvihajte nosove. Druga opcija. Klik na Esc. Adijo.

Ne? Valjda ne. Ko vas pa zanima kva tle dogaja.

Okej, prav. Ime mi je Vir. Pišem se Us. Ne lažem, tokrat ne. Sliši se domače, a hkrati tuje. Nenavadno. In tuje. Sploh za povprečnega SLOvenca. Hja, SLO VENEC... Kakšna asociacija? Ali pa SL oven EC? Bolje? Meni mnogo. Ker jaz sem oven. Ja kakopak, po horoskopu. In po duši. In moja duša je obilna. Obsežna.

Takle je simbol za ovna. Če mene vprašate, nima z ovnom nobene zveze. Mene spominja na vagino. To tudi nima nobene veze. Marsikaj me spominja nanjo. Na primer....ja, ja, kar mislite si. Tako globoko ne bomo  posegali. Intima je intima, intimnost. Če si po vrhu še katolik, in jaz sem, potem nobene kurbarije.

Samo dušoizpoved. Kreacija zlogov za splet.

Ker je splet globalen. Isto sem počel  v gozdu, sedeč na drevesu, vpijoč v krošnje tišine, pa se mi zdi, da učinek bil je ničen. Sicer, glede na obisk teh strani, ne pričakujem kake eksplozije, joka, evforije, kazenskih ovadb, in podobnega, pomaga pa dejstvo, fact, da sem prisoten globalno. Ja, s časom je trba vštric. Vsaj.

 Okej, prav. Takle je moj makro. Slika je sposojena. Ukradena... Ja, ja, ukradena. In ravno od cepca, ki sem se mu uturil v splet.
Razmišljate pravilno. Naključij NI!
Tudi resnice ne. Vse je ena sama laž. Ne verjemite reklamam, časopisom, televiziji, župnikom, pajkom, barvam, zakonskim partnerjem, številkam...etc. Vsi lažejo. Vsak po svoje. Vsak s svojim namenom. In seveda, lažem tudi jaz. Približno tako, toliko, kot laže Raje. Ki me je slikal, me pritiskal, sedaj pa trdi, da so to zavese. Hhhh, zavese! Mu bom dal zavese. Čez oči mu jih potegnem, v dušo zavežem. Na prusikov vozel. Gor ja, nazaj nikoli več. Pa da vidimo, kam bo prihaklal. Prasec zavaljeni. A ste ga zadnje čase vidli?
Sori. Me zanese. Res, včasih me zanese. Nočem bit nesramen. Ampak, če je res. Lažem? Hi, hi...V vsaki resnici se skriva laž. Laž ima kratke noge. Če so pa lepe, gladke....uh, spet me zanaša.

Okej, prAV. O meni.

 Razpet visim nad oboki paralenih svetov. Ni eden. Svet namreč. Ne, ne. Dva sta. Istočasna, dvojna, drugačna. Po enem hodimo, po drugem hrepenimo. Enega zanemarjamo, drugega iščemo. Hočeš nočeš, iščemo. Tako gre to. Eni se tega zavedamo, drugi se tega ne zavedamo. Včasih. Mogoče.

 Taka je pot med obema. Tule moram avtorju čestitat. Prva slika na spletu, prva slika poti med svetovoma. Je res, da on tega ne ve, ker če bi, bi postal slaven. Mogoče bogat. In poti nikoli več bi ne videl.  Kamo li slikal.

 Pot je most. Ne kot ga zgradi SCT in podobni. Kot ga zgradijo sviloprejke. Prozoren, porozen, mehak, občutljiv, vabeč in vprašljiv. Sonce sije od spodaj. Neba ni. Nebes, pekla, tudi ne. Viseči čutec med dvema svetovoma. Sla. Čista, neoporečna sla.

Okej, prav. Ne visim razpet med svetovoma. Temu se reče prispodoba.
JAz sem žez. Čez most viseči.
Zato se čutim odgovornega, do sebe, predvsem in edino, da povem, da razkrijem.
Ker nikoli ni tako, kot si naš bogi um predstavlja. Želje so eno, upanje drugo, stvarnost pa edino.
Evo, toliko za danes. Moram se odjavit. Eni, reče se jim hekerji, lahko sovpadejo. Med njimi se lahko najde, ki bo moje besede obračal. Medtem ko se razdajam.
Ne maram tega.
Se vrnem.

Vir Us