Povedano v petih delih!? - Chapter 3

Zdaj, zdej, sedajle, koj zdej, takoj zdaj. Mislim, moram povedat, kaj se je zgodilo danes ob 11:11 dopoldan. Najprej skozi oblake, nato skozi sicer umazano šipo počenega okna v četrtem nadstropju (glej sliko prejšnjega vloma), naprej skozi 1,4 kratno dipotirijo tudi zamazanih očal, do srca! Posijalo je sonce. Jebemti, prav res, sonce. Ne moreš, da verjameš. Sem že čisto pozabu. Nanj, na kroglo vročo, na Bit vsega živega. Ni čudno, ni čudno. Po vseh temačnih hodnikih hoje ( o tem kdaj drugič ), lovljenju ravnotežja po gugajočih se mostovih, po vnetem grlu od klicev na pomoč, po bruhanju od samonajedanja - sonce. Takole je zgledalo.

Pekoče za oči. Za dušo, zakompleksano distancirano vlačugo, pa  balzamično, balzamno. Blazno fajn. Če to ni dogodek!? O tem lepo okravatani razni Tankoti zvečer pri dnevniku ne bodo. Oni samo o barabah na 100 načinov. In o mrtvih. Amen. Potem pa zaspi v sladke sanje, če si faca. Če že upaš, ne moreš. Matr, da ne. Če imaš kolikanj občutka do vsega, in to vsega skupaj v istem vedru, kar segreva ljubo, meni vse ljubše, sonce. Po moje je pesnik, ki je spesnil tole vsem znano:
"Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno,
kako bom pa sijalo k' tako sem žalostno..."
gledal televizijo. Moral jo je. Ni druge. A da takrat še niso poznali Tv? Ja, pa so. Niso vsi. Moj prapra ded, jo je gledal že kot otrok. In to barvno. Potem, ko je za nekaj tednov izginil neznano kam in se kar naenkrat spet pojavil, šema je do konca življenja trdil, da se je s čudnimi tipi vozil med zvezdami, jo je gledal. Gledal z izbuljenimi očmi in odprtimi usti. Podobno so njega gledali domači, le da so istočasno zmajevali z glavami. Samo jaz mu verjamem. Zakaj? Zato ker imam dokaze!
Okej. Prav. Pokažem jih nekaj. Samo malo za dražit. Take, kot se spodobi, za katere boste vsi rekli, da to pa že ni to. Ravno zato. Ker vi tako mislite. In vi ste seveda vsevedni. Ali pač niste?
Dokaz številka 43: (številke so povzete po prapra dedkovem z levo napisanem arhivu)

 Tudi  meni ga je pokazal prvega. Skoraj se je uscal, ko sem začel cmokat, cuzat. Malčku, ki nima pojma o vesoljskih ladjah, ki ve samo za resnico in mu je materino mleko iz dojke glavna hrana, kaj drugega na misel pač ne pride. Zdaj, ko sem odrasel, betežen zagovedanec, priznam, me še vedno spominja na dojko. Samo tako, brez mleka. In pokvarjenost, ki sem se je nalezel v zadnjih stotih (pretiravam) letih, kar sama širi sliko. Jebi ga. Taki smo dedci. Al sem samo jest tak: Saj ne vem.
Okej. Prav. Naprej k dokazom. Nametal jih bom ene par skupaj.

 Še vedno dvom. Verjamem. Ampak takrat, ko je živel moj prapra dedek, je bilo takih, dovršenih, skoraj popolnih postavitev petkilogramskih kovic, ne železnih, titanovih, na naši ljubi, takrat še prekleto čisti zemljici, malo. Nič. Kakšnih Nikonov in Canonov pa sploh ne. Kaj pa zdaj?
Ma vseeno. Ni bistvo. Je dejstvo!
Če verjamete reklamam in politikom, verjemite tudi meni. Bolje se boste počutili. Ali pa tudi ne. Vsaj škodilo vam ne bo.
Ah, kam gre ta čas. Čas na sploh. Kam gre? Pa od kod pride. Pa kako pride. Pa kako beži? Pa kakšne oblike je? Vonja? Spola?
Tu vam lahko pomagam. Med mojim zadnjim vračanjem v oni svet, tisti drugi, saj veste, potem ko sem stopil iz labirinta hodnikov ( o tem kdaj drugič ), sem ga videl. In ker imam EOS50 DSLR vedno pri roki, pripravljenega, sem ga presenečnega, čas namreč, pritisnil.
Primite se za roke, za glave neuke, zamislite se. Takole zgleda. Čas namreč.

Leti mimo nas. Vseskozi beži mimo nas. Hiter kot svinja (prispodoba spet>), pa nikamor ne pride.

Dokler se ne ustavi.

Takrat pa vidiš hudiča. Ali boga. Ali pa sploh nič več nič ne vidiš.

Ta, čas namreč, bo še sonce zjebal. Verjemite mi. Vsaj to mi verjemite.

Zdaj moram pa scat.

Ma vas rad,
Vir Us