Povedano v petih delih!? Chapter 4

Je rekel, da težim. Da sem mu porušil koncept. Da si je tole mesto zamislil drugače. In da je njegovo.

Bogi. Nič ni njegovega. In nič ni tako, kot si je zamislil. Še sam ni to, kar si domišlja, kamo li svet, ki ga srka. Svet njega, mene, nas, nas vse, razen nekaterih izjem. Pa še ti enkrat, ampak sigurno, stopijo na mino.

Če bi se z zadrgo resnice zapel čez glavo, bi vedel. Tako pa... ah, pustmo stat.

Hočem rečt, jaz sem čez. Saj vem. Že povedano. Sam pozabil sem ilustrirat frustracijo. Rad bi pokazal kako zgleda izhod. Da bi kdo, ki se zmeden znajde tam, izklopil presenečenje, šok, in se zavedajoč izpljunil čez.

Samo pokažem, kako izgledajo hodniki. Namišljeni prostori podzavesti, vodniki na plano, na svetlo. Ko najdeš na hladnem jeklu oporo, mrzlo neosebno cev v višini pasu, si na psu. Upanje uresničiš s preprostim korakanjem v smeri. V smeri cevi.

 Potem pa vztrajaš. Ker vztrajnost je vse kar potrebuješ. Kaj kmalu, gledajoč iz vidika sranja v katerem si bil, sence postanejo vidne. Kloaka deluje. Film življenja pa je črno bel. Ampak 3D. Poln podob iz preteklosti. Sami znanci. Nekateri pozabljeni, nekateri ne. Figure. Bogci tvoje biti.

 Čas, da razčistiš. Za vprašanja. Zakaj. Presenčen boš, koliko nevednosti premoreš.

 Zdej, dolžina ven je relativna. Pač, kreacija osebne zgodovine. In moči, ki jo premoreš. Kondicije duha, če že hočeš. Ni bitno. Važno je, da se pogovariš, z vsemi, prav vsemi. In vztrajaš. Zakon vztrajnosti pravi, da obstajata dve vrsti gibanj: popolno in nepopolno. Pri popolnem gibanju na telo ne deluje nobena zunanja sila in je zato takšno gibanje premočrtno ali mirujoče; pri nepopolnem gibanju deluje na telo druga, zunanja sila.
Iz tega sledi, da je premo enakomerno gibanje edino nepospešeno gibanje, mirovanje pa je poseben primer premo enakomernega gibanja. Enostavneje - telo se giblje premo enakomerno, če je vsota vseh sil, ki deluje na telo, enaka nič. Tako gre to. Iz klačeplazanja preiti v popolno gibanje. V tem je štos.

 In popolno gibanje je let. Svobodni let.

Seveda, spet prispodoba. Človek ni da leti. Ajde, z Birdmanom, par minut. Ampak tu govorim o drugi strani človeka. Tako željeni, tako neznani.

Ne vem, če ne bom zamenjal cilja. Našel kakšen drug blog, da izserejm svoje paranoje. Sem povedal, kar je res, pa mi durh zvoni zvonec. Jaz pa hočem mir.

Čavo,
Vir Us