Oj. Pa sem na koncu. Čez svilene mostove, mimo razbitih oken preteklosti, skozi temačne hodnike sedanjosti, v katakombah prihodnosti. Sedaj. Izmuznjen vase ležim v gozdu hiš, v gozdu dreves, v osebnem ogledalu. Vidim da me ni.
Ležak brez samopodobe, med zrcali priložnosti, pod stotinjo odprtin, katerih le ena je prava.
In to je vse, to je Zato. Kar sem vam, Vir Us, imel povedat. Sedaj sem pred ljubim problemčkom z imenom Kako. Posvetil mu bom vso pozornost. Nahranil ga bom. Nato ga bom požrl. Stopil bom do male luknjice, kjer me čaka. Izgubljena, mirna, čista. Moja.
Torej, čao. Če boste, mislim enkrat, nekoč, brskali po sebi, ne po svetovnem, po osebnem spletu, se mogoče spet srečamo. Odvisno kam vas vodi pot. Srečno!
1 komentar:
Me veseli, da ti je bolje!
Objavite komentar