Spomini in ljubezni

Najdene, nejprej spravljene, potem založene in na na koncu pozabljene oblekice, cunje, oblačila otrok iz časov, ko so bili še otroci, so izpljunile spomine v solzne oči. Spodbudile so prekratek film o sreči, igri, otroštvu, mladosti, kadre joka in smeha, sekvence ljubezni. Ki jo da samo otrok, tvoj potomec, tvoja kri, geni, tvoj smisel. Strgane hlače so preblisk. Padec s kolesom, kri, objem...kapica z rožico seka z jagodami po celem obrazu, vohuni za premajhnim vrtcem, poljublja babico... knjiga, ki še komaj drži liste zgodovine, vpije aza!!!aza!!!aza!!!,  krčevito lepi zbledelo sliko vaze, ne dovoli meta v smeti...in še...in še...

Zguncani kavč je vonj po plenicah zaudaril po starem. Strgani robovi niso več znak nagajivosti. Zavržen spomin, nikoli pozabljena pravljica.

Čas zavedanja, pravzaprav neke vrste prebujenja, da se cikel življenja obrača navzdol. Iz počasne, nezavedne hoje je, sam ne vem kdaj, prešel v prehiter tek, dir, proti svojemu koncu, proti miniljivosti. Vlaku so se pokvarile zavore. Užitke lepe pokrajine menja strah pred iztrijanjem.

Druge cunje, drugi kavči, novi klobuki, drugačen smeh. Nič več brezbrižnosti. Edino še ljubezen ostaja. Tista pristna, nikoli pojemajoča sila, ki v vseh črnih luknjah pokaže ZAKAJ!!!

Kolko ljubezni premorem?

Je katera večja od druge?

Ne vem. Nimam pojma.

Samo čutim. Dregetam. Za vsako posebaj!

Ogrodje

Tako v p... kot letos, moje telo še ni bilo. Posledice spomladanske bolezni, vključno z zdravili, ki so sicer pomagala, ampak me po drugi strani porušila, me gonijo po labirintih in me ne izpustijo. Niham z energijo. Plitko valovim. V brezvetrju cincam na mestu, čakajoč na napovedan zimski orkan. Zavedam se, da me bo, če bom še naprej tu in tak, neusmiljeno butnil v stene, me razbil kot... Kjer je volja je moč. Preverit grem. Vzel sem si dopust za krpanje konstrukcije.

Vzel sem si čas, vzel bom spalko, nahrbtnik, čopič, zaščitno barvo...Prebarvat grem ogrodje. Da ne zgnije, da se ne sesuje. Vase. Ko bo zaščiteno, se vrnem. Razen če mi prej ne spodrsne.

Najini gozdovi

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.

Temni so robovi oblakov nad krošnjami  dreves.

Bežiš pred težo lastnih sanj,

bežiš pred ritmom vprašanj,

bežiš pred lenim časom, ki stoji.

Hitre in deroče so reke najinih očes.

Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

Igraš se stežo lastnih sanj,

igraš se z ritmom vprašanj,

igraš se z lenim časom, ki stoji.

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Divje in surove živali najinih želja.

Bistri in žareči kristali najinih solza.

Klečiš pred težo lastnih sanj,

klečiš v ritmu vprašanj,

klečiš pred lenim časom,

KI STOJI!

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Ne pozabi, VEDI,

 važno, pomembno, bistvo,

to  je ZDEJ!!! (sedaj)

BESedilo:

Gal Gjurin

Priveski:

Raje





V zhodi

Razmišljam o sončnih vzhodih. Bolj o trenutku dne, ki je pikica časa, ki večini, čeprav ne razumem zakaj (razmislek sledi v nadaljevanju), pomeni začetek dneva. Ne polnoč, ko se nov dan po vseh pravilih začne, ne trenutek čez, ko se dan začne za picajzle, ampak, ko se brez borbe (če bi bil romantik, bi napisal drugače), noč prevesi v temo, ta pa se utrujena preda dnevu. :)

Pa res?

Svetlobi, bolje. Dan pomeni seštevek ur, vseh štiriindvajsetih, dan pomeni svetlobo. Ta pa je različna. Hudo različna. Podobno, kot smo si različni človeki.

Svetloba se, to je defakto, začne s sončnim v zhodom (vzhodom, za Vas ki se razburjate), z zaznavanjem rasti luxov na luxometrih, s pripravo večine spečih na konec sanj, na padec na trda, za nekatere tudi mehka, tla, se začne prej na v zhodu (kar je spet jebica znanstvena, ker zemlja je približno okrogla), z nekaterimi nespečimi, sem hotel v bistvu povedat, ki jo gledamo, svetlobo namreč, in ji določimo bistvo, BIT, za dan, ki prihaja, (dolg stavek, mogoče nepravilen - kaj pa je sploh pravilen stavek?), oziroma jo, večina namreč, prespijo.
Na kratko, z jutrom se dan začne. Vse prej napisano pa o tem, kdaj se začne jutro.

Prespite.

Pre spite. Ker je zjutraj spati tako dobro...

Fejst,
fajn!

Sem pa jaz (govorim o jazu z malo začetnico) drugačne sorte. Prespim prevešanje dneva v noč, milino padca sonca v morje (ki ga ne maram, morja namreč (niti padca-ev nasplOH), kot sem že parkrat povedal), stresa drugega večernega dnevnika (ali po imenu kaj podobnega), plitkost gasilskih veselic, metanje oči za, v soparnih večerih tako privlačnimi ( pa ne v večini), ženskimi obrisi ( beri: mesto, morje in ostali placi, ki me ne potegnejo (ženski čari pač)...),  skratka zaspim.
Vso romantiko tega sveta.

Ker pa nisem romantik, mi dol visi ( čemur zjutraj ni vedno tako (nima nobene zveze z romantiko)), in je baje normalno. Samo ne spodobi se pisat o tem.

No, tehle nekaj parov slikc, digitalnih fotografij, prikazuje PRIBLIŽNO kaj zamujate. Večina Vas. Zaspancev, drugačnega bioritma junakov.
Je pa klik trenutka, če ti že uspe odlimat učke za časa v zhoda, od tega kje, če sploh, podobne trenutke vidiš, kako jih opazuješ, in naj naj, če jih - ČUTITššššššššššššššššššššš.

Hm, toliko zamotanih, slovnično zakompleksanih, nepravilnih, stavkov, samo zaradi sončnega v zhoda.

P.s.: sedajle je zunaj ene 35 stopinj celzijevih.
Če pa je pa tu kaj romantike...????


(oziroma BITI?)

Neznano

Odpeljala me je v neznano. Iskat sva šla mir in si še enkrat priznat, da se ljubiva.
Potem je zaspala.
Odasanjala je proč, z enakomernimi vzdihi, z enakomernimi izdihi. Sredi dneva, pod mogočnim drevesom, ki diha še tišje in nikoli ne spi. Z valovitimi vejami navzgor, proti soncu, v nebo. S tisočerimi prsti oprijeto v slabo in presuho zemljo, se niti ne zaveda, da daje senco, ga sploh ne zanima. Da ona spi, meni pa desna stran možganov začenja s svojo novo, a veeno malo obrabljeno igro.

 Igro vprašanj brez odgovorov, igro  življenja in smrti,

 igro psa

in mačke,

igro brez zaves in gledalcev.
Kot ona v sanje, moj jaz počasi odpleza iz zaboja, po deblu navzgor, po vejah, proti soncu.

Pomagam mu na tisoč načinov. Počasi se mi dozdeva kateri so pravi, kateri pa placebo. V glavnem, na prostost.  K svetlobi. 

 Ker sem slab igralec, ali mogoče čisto iz drugega vzroka, preskakujem poglavja navideznega scenarija.

 Zato se zbudim še preden zaspim.

 Kar pomeni, da sonce ne zahaja, temveč vzhaja. Z mojega drevesa gledano, jasno.

 Počasi, počasi in previdno, mislim dajem krila.

Foto novela - part 2

To my lovely wife and others who ,,,

p.s.: ni photoshop

p.s.s: prevod LOVELY:
ljubek

prikupen
srčkan
ljubezensko
erotično
etc...

Foto novela

tIP OF D DEj; ALI:

FREE YOUR MIND

AND THE REST FILLS FOLLOW

za ostale, ki ne razumejo :

FREE YOUR MIND, AND THE REST WILL FOLLOW

in še ostale, ki ne razumejo sploh:

I feel like a vog!

p.s.:   Besedilo

vog

                                                                         Prevod:

barje
zob
zobato kolo
pasji
pes
domači pes
pestiti
megla
svinja
svinje
sunek
tek
štrlina
ovinek
hlod
zaobljuba
priseči
zaobljubiti

p.s.s.: slika 2 ni moja, oko pač.
           slika 1 ni moja, pogled pač,
           slika 3 ni moja, in je ne razumem

Talenti

Talenti so dar življenju, talenti so neprecenljivi, ne moreš jih kupiti, ne moreš jih nadgraditi, ne da se jih posojati, ne moreš jih izgubiti ... talenti so vrednota, ki je darovana z namenom, zato so vredni spoštovanja. KDOR ZAVRŽE LASTNE TALENTE , NA KONCU IZGUBI SAMEGA SEBE. Bolj kot jih upoštevaš, priznavaš, živiš z njimi, bližje si namenu, zaradi katerega si pravzaprav tu ... talenti so v prvi vrsti namenjeni, da se v življenju prepoznaš, da rasteš v zavedanju; da si to, kar si, več se ne da biti! Vse ostalo je le približek. Česa že? Na ta svet smo prišli z določenim namenom, ko se uspemo prepoznati v praznimi uma, takrat spoznamo tudi namen našega bivanja, prepoznani talenti so dar življenju, kot dobro postavljene figure na šahovnici ... Kako bomo odigrali partijo življenja, je odvisno od nas samih ... Nihče ne vleče potez namesto nas. Včasih nam je to le tolažba, spet drugič morda le pasivno izmikanje odgovornosti. A prav te možnosti izbire in posledično odigranih potez nas na križiščih življenja privedejo do težko slutenih dogodkov, dejanj, doživetij ... vse, kar smo, vse to se porodi v nas samih. Najprej kot notranja vibracija, ki rodi misel, ta pa dejanja, s katerimi se poistovetimo. Smo to, kar delamo, ali globlje - vse, kar smo storili danes, je plod včerajšnje misli. Smo mozaik biserov školjčišča našega življenja. Zato veliko razmišljam, tudi na to se moraš pripraviti, tudi tega se mora človek naučiti, tudi razmišljanje ni samoumevno, misli same nimajo časovne determinante, misli so naša kreacija, do njih čutim največjo odgovornost. V svoji večkrat opisani odsotnosti, ki jo nekateri razumejo kot meditacijo, se izrazim, le takrat SEM in uspem razumeti POLJE, v katerem živimo, vso polnost življenja, to večno brbotanje, to veličino polnosti praznine. Podobno kot predstavlja največji hrup tišina, tako kot največji odgovori tičijo v molku, tako se največje stvari rojevajo v spontanosti, ki je predpogoj za svobodo življenja. In, roko na srce, svobodni smo le takrat, ko nam je vseeno ...Pa malo samo inventure? Kolikokrat nam je v življenju res vseeno? Težko vprašanje? Hudo, mar ne? Ja, le takrat smo res svobodni, KO NAM JE VSEENO, KO NI NAVEZANOSTI NA NIČ. In podobno je z resnico. Tudi nje ni treba iskati, še manj se z njo boriti. Resnica je sama po sebi. Je ali pa je ni! Le sprejeti jo moramo, to je vse. Preprosto!


Največje in najtežje stvari so enostavne ali, malo bolj erotično, najboljše stvari so prepovedane in zastonj obenem ... Kako rad imam življenje, spoznavam ob preizkušnjah, ko se ga ne bojim živeti in me ni strah umreti, saj sta obe dejstvi neločljivo povezani v večni krog. Zato hvalnice življenja ne iščem v zemeljskih lovorikah, ki so v življenju bolj lovilci prahu kot pa resnična izpolnitev. Življenjski sen je večno stremljenje po notranjem miru v duši in veselju v srcu, vse skupaj pa prežema LJUBEZEN, stvarstvo tega sveta.

Tomaž Humar

Takrat grem

Tole je v Poletovem uvodniku izstrelil Jaka Lucu :

"Ko dnevna doza Šmarne gore ne zaleže več, vsaj ne več od dnevne pomiritve, ko si želim osvežiti vsakdanje navdušenje ob pogledu na ženino čudovito čokoladno rit, ko želim na novo in razmeroma na hitro in vseeno kakovostno stvari v življenju postaviti v smiselno perspektivo, ko se želim odlepiti od miselnih kombinacij in manipulacij, s katerimi se ukvarjam, tudi ko spim, ko želim na novo ugotoviti, ali je bolje obogateti ali umreti med poskusi, da bi obogatel, ali preprosto živeti, ko se želim med vzpenjanjem srečati sam s seboj, ko želim, da se fizično telo in duh, ki mi pogosto uide med oblake in tam zida gradove, srečata na pol poti in jo potem skupaj mahneta proti vrhu in po klobasi nazaj proti vznožju, ko se želim zviška sam pri sebi peteliniti, ko želim razvajati samega sebe in se prekopicevati po samo pričaranem udobju, ko želim samega sebe prepričevati, da poznam skrivnosti, ki jih drugi ne, in tudi če jih, me čisto nič ne briga, ker jih tisti trenutek poznam bolje in globlje in mi je dovolj, da samo jaz tako mislim, ko se želim v egoističnem miru in nemiru, s katerima nikogar ne motim, spomniti, podoživeti ali znebiti misli na dogodke, za katere me je kdaj morda sram, sem jih pa v nekem trenutku nujno moral storiti, če sem želel verjeti intuiciji v dobrem in slabem in tako na koncu vedno priti ven na dobrem, ko želim opraviti z egocentričnimi spori, ki so na koncu od sprtih strani izmučili le mene, ko se želim posmehovati kondukterskemu zelenemu suknjiču resetiranca, ki je bil prej moder in potem oranžen in nenadoma nič več oranžen, ker je začelo tovarišico gradbenico odnašati, spodaj pa je vedno nosil črn puli in se je končno izkazalo, da je vedno bil prepričano črn, ali bel, ko se želim sam pri sebi zmrdovati nad tajkuni in njihovo logiko neinovativnih, zabitih, manipulativnih lokalcev in belonogavičnikov, ko mi postane jasno, da je v resnici najslabše biti pripadnik tako imenovanega srednjega razreda, saj se na eni strani kapital druži s kapitalom, na drugi pa mojstri preživetja z obrobja vedno preživijo in imajo ostrejši in širši kot opazovanja družbe in so zato pogosto lastniki preprostih, a resničnih misli, saj se v eksistenčnem boju ne grabijo za materialne dobrine, ampak sami zase, ko mi še bolj postane jasno, kako nujna sta sprejetje zakona o malem delu in pokojninska reforma in kako bebasti so referendumi, kakšna maloumna poraba denarja so, ko se želim nasmihati drevesom in se mi nasmihajo nazaj in to vemo samo jaz in drevesa, ko želim poslušati ptice in ignorirati avtomobile, ko se režim tajnemu združenju pritrjevalcev, ki magistrsko odkimavajo drugim, ko se zgražam in zavidam goldmanovcem hkrati, ker so sicer res nategnili in še nategujejo ves svet, a so si šampionsko rešili riti in očitno vedo, da če je že drugim ne more, jim jo bo vsaj njim vedno s tiskanjem denarja reševala administracija katerega koli ameriškega predsednika in se bodo s tem še naprej delali norca iz vseh, ko se trudim razumeti vzpone BRICEV in posledice za evropsko predstavo o življenju, ko želim na novo razvozlati preživetje s soliranjem, kolikor je soliranje pač mogoče, ko mi povsem postane jasno, da mora človek biti lastnik dela in proizvodnih sredstev ali pa bo vedno rjul v prazno, in predvsem, ko si želim, da bi mi burja razpihala misli, in se spet počutim kot človek ob začetku civilizacije, takrat, takrat grem sam v svoji družbi, takrat vidim daleč in vidim svetlobo in svobodo, takrat grem na Nanos."

 Jaka je lopov. Tat misli. Sicer bi malenkost drugače napisal, pa mi ni treba.

Krivica

Sem si nadel krplje, pa sem jo mahnu v gozd. V gozdu je veliko belega snega in rumene tišine. S seboj sem nesel poln nahrbtnik enih problemov. Ker so bili večinoma pretežki, sem jih sproti odmetaval. V sneg.  Vem, da se to ne sme, da je to onesnaževanje matere narave. Samo finta je ta, da problem v dotiku s snegom enostavno izpuhti.

Je pa res, da se sčasoma večina njih nekje v zraku (mogoče tudi v krošnjah dreves) ponovno formira in najde pot nazaj. To pa je krivica.
In vedno najdejo prav mene!

Dokaz

Mi je kar nekajkrat padlo, da je moja žena od hudiča.  Ja no...sem si mislil.

Potem pa dobim tole sliko, direkt iz pekla. Puffff, benti ejga. Ni hec.

Res je vražja. Tule plešeta. 

Samo tako, da veste.

Če se slučajno nekega dne ne pojavim....

Povedano v petih delih! - Chapter 5

Oj. Pa sem na koncu. Čez svilene mostove, mimo razbitih oken preteklosti, skozi temačne hodnike sedanjosti, v katakombah prihodnosti. Sedaj. Izmuznjen vase ležim v gozdu hiš, v gozdu dreves, v osebnem ogledalu. Vidim da me ni.

 Le zaobljen, v krč zaviti popek brez duše.

 Skrite v eni od teh valilnic, valilnic duš. To je prostor, to je čas. To je to.
 Ležak brez samopodobe, med zrcali priložnosti, pod stotinjo odprtin, katerih le ena je prava.

 Čudno. Vem, vidim, čutim, katera.

 In?
In to je vse, to je Zato. Kar sem vam, Vir Us, imel povedat. Sedaj sem pred ljubim problemčkom z imenom Kako. Posvetil mu bom vso pozornost. Nahranil ga bom. Nato ga bom požrl. Stopil bom do male luknjice, kjer me čaka. Izgubljena, mirna, čista. Moja.

Torej, čao. Če boste, mislim enkrat, nekoč, brskali po sebi, ne po svetovnem, po osebnem spletu, se mogoče spet srečamo. Odvisno kam vas vodi pot. Srečno!

Vir Us

Povedano v petih delih!? Chapter 4

Je rekel, da težim. Da sem mu porušil koncept. Da si je tole mesto zamislil drugače. In da je njegovo.

Bogi. Nič ni njegovega. In nič ni tako, kot si je zamislil. Še sam ni to, kar si domišlja, kamo li svet, ki ga srka. Svet njega, mene, nas, nas vse, razen nekaterih izjem. Pa še ti enkrat, ampak sigurno, stopijo na mino.

Če bi se z zadrgo resnice zapel čez glavo, bi vedel. Tako pa... ah, pustmo stat.

Hočem rečt, jaz sem čez. Saj vem. Že povedano. Sam pozabil sem ilustrirat frustracijo. Rad bi pokazal kako zgleda izhod. Da bi kdo, ki se zmeden znajde tam, izklopil presenečenje, šok, in se zavedajoč izpljunil čez.

Samo pokažem, kako izgledajo hodniki. Namišljeni prostori podzavesti, vodniki na plano, na svetlo. Ko najdeš na hladnem jeklu oporo, mrzlo neosebno cev v višini pasu, si na psu. Upanje uresničiš s preprostim korakanjem v smeri. V smeri cevi.

 Potem pa vztrajaš. Ker vztrajnost je vse kar potrebuješ. Kaj kmalu, gledajoč iz vidika sranja v katerem si bil, sence postanejo vidne. Kloaka deluje. Film življenja pa je črno bel. Ampak 3D. Poln podob iz preteklosti. Sami znanci. Nekateri pozabljeni, nekateri ne. Figure. Bogci tvoje biti.

 Čas, da razčistiš. Za vprašanja. Zakaj. Presenčen boš, koliko nevednosti premoreš.

 Zdej, dolžina ven je relativna. Pač, kreacija osebne zgodovine. In moči, ki jo premoreš. Kondicije duha, če že hočeš. Ni bitno. Važno je, da se pogovariš, z vsemi, prav vsemi. In vztrajaš. Zakon vztrajnosti pravi, da obstajata dve vrsti gibanj: popolno in nepopolno. Pri popolnem gibanju na telo ne deluje nobena zunanja sila in je zato takšno gibanje premočrtno ali mirujoče; pri nepopolnem gibanju deluje na telo druga, zunanja sila.
Iz tega sledi, da je premo enakomerno gibanje edino nepospešeno gibanje, mirovanje pa je poseben primer premo enakomernega gibanja. Enostavneje - telo se giblje premo enakomerno, če je vsota vseh sil, ki deluje na telo, enaka nič. Tako gre to. Iz klačeplazanja preiti v popolno gibanje. V tem je štos.

 In popolno gibanje je let. Svobodni let.

Seveda, spet prispodoba. Človek ni da leti. Ajde, z Birdmanom, par minut. Ampak tu govorim o drugi strani človeka. Tako željeni, tako neznani.

Ne vem, če ne bom zamenjal cilja. Našel kakšen drug blog, da izserejm svoje paranoje. Sem povedal, kar je res, pa mi durh zvoni zvonec. Jaz pa hočem mir.

Čavo,
Vir Us