nedelja, 15. junij 2008

Chamaecyparis obtusa II.

Nisem je mogel pustiti v Milanu. Njeno sestro dvojčico sem nabavil ob prvem obisku pri Crespiju, njo ob naslednjem. Nikomur ni bilo vredno vzeti jo v roke, od blizu pogledati nje čare. Fajn. Fejst fajn. Sedaj je prepozno.
Na polici je čakala en mesec. Potrebna svetlobe.
Chamaecyparis obtusa - Hinoki cipresa
Dobila jo je. Očiščena je čakala naprej.
Tri dni, čistih 12 ur dela samo na krošnji. Spoznal sem da ni setra dvojčica, temveč brat. Prikrita moč. Do spomladi ostane v trening posodi. Presajen(a) ter negovan(a) bo čez par let zame popolen(na).

Spredaj:

Desna stran:
Zadaj:
Leva stran:
Z vrha:Mogočnost v malem, skrita in zavita. Ravne linije ni. Prepletanje, na videz kar tako, ji daje karmo.
Ko se bom spet počutil takoooo majhnega, bom sedel tu spodaj in v senci premišljeval o smislu življenja.

Nebarij se še skriva. Čaka.
Notranjo igro vej skladno prikriva pravilna oblika krošnje.
Čeprav iz istega gnezda, rojeni in vzgajani pod enakimi pogoji, sta mojemu očesu nakazali in zato tudi dobili, vsaka svojo 'osebnost'.
Vpliv okolja, predvsem človeka na naravo. Tudi to je bonsajizem. In življenje teče dalje!

Ni komentarjev: