Vstajanje ob 4h je stalnica. Jutranja svežina in Dikov srčni pozdrav za začetek. No, pisarniških obveznosti tukaj ne morem upoštevat. Potem delo na terenu. Kanček ustvarjanja, japonski vrt na terasi Hotela Toplice, skoraj dokončan (slike drugič, ker sem kot ponavadi pozabil fotlc), tik pred dežjem.
Pa naprej. Doma me je čakal Miha. Izpolnil sem mu skoraj dve leti staro željo. Prav nič poslovno. Moje zadovoljstvo je zadovoljiti prijatelja. Tale
je že na dolenjskem. Presajena?Miha mi je odpeljal popoldansko delo. Dežuren v rastlinjaku, na deževen dan, čakajoč na stranke, ki jih skoraj ni...
Cipresa, sestra cipresi, ki je nihče ne mara. Pogledal sem ji v srce. In videl. Njeno gibanje in njen dih govorita o tem, da ju je dolgo negovala natančna roka, vodena z absolutnim zadovoljstvom.
Tu, zdaj, bi moral napist, kaj sem čutil, razmišljal štiri ure. O stiku z drevesom. Pa ne bom. Ker je preveč osebno. Ma, kakšna cerkev neki...
Narava daje. Brez pomoči 'človeka', bi tole raztezanje k soncu ne bilo meditacija.
Tako ga čutim! Ko sva sama s seboj...
Potem, na koncu tega petka, mi vošči še nebo.
Kaj me brigajo kolone na cestah, pretrdi sendviči, cena elektrike, nevihte na Jadranu...kaj šele fuzbal! Jutri bo tako ali tako sobota. In včeraj je bil danes jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar