Ko fronto odpihne severozahodnik, nebeška luč naredi navadno nenavadno!
Dva trenutka, dva različna občutka
Na Alajsko letos ne grem. Fizično ne. Glava pa... saj, saj. Kot si napisal!
Egon pogreša:
Po neprespani noči hoje v zmrznjeni tišini, sončni vzhod podeljuje licenco za nov dan:
Sledove gibanja bo zabrisal veter. Sledi občutkov ostajajo:
Ni vprašanje ZAKAJ?! Vprašanje je KAJ me vleče:
Brutalnost občutkov je močnejša od krutih pogojev. Dolgoročno!
Doživeti sončni zahod pod palmami ali takole, zame ni dileme.
Takole je bilo: približno http://picasaweb.google.si/raje.aljaska/ALJASKAIditarodTrailInvitational
Rok, saj veš!

Poleg mediteranskih in subtropskih vrst, v kontrolirano hladnem delu (najnižje temp. okoli nule) prezimujejo še azeleje, brini, javorji in beli bori.
Koruza pozitivno vpliva na uspešnost prezimitve :)

Zunaj pa čakajo na sneg avtohtone vrste. Postavljeni so drug k drugemu. Manj možnosti lomljenja vej, boljša zaščita pred vetrom.
Mihetov dan je končno prišel.Vzela sva frej in šla v hribe. Čista milina.
Ob temperaturi okrog nule, kristalni modrini in tišini se sprašujem, če vseeno ne bi bilo bolje, da bi bi bil drevo. Da bi bil bitke za obstoj samo z naravo, nevedoč za denar, politiko...
Pa ne bi bilo čisto tako. Tudi drevesom lahko življenje spremeni človek. Nekaterim sva ga z Mihom. Ampak skrbno, z ljubeznijo, z namenom živeti. Ob poteh pa so ležali z motorko posekani bratje. Brez možnosti. Imeli so smolo, ker so rasli preblizu pašnika.
Iskala sva najboljše. Nisva šla povprek. Rabutala sva samo zrelo sadje.
Mihova ozimnica..jpg)
V senci je zima. V glavah pomlad.
Šel bi mimo. Zakladi so vedno skriti, ali vsaj prikriti.