Rok - fat bike, friend biker

Milina. Javorniška planina na Pokljuki je dan pred vikendom samevala. Tišino sva parala samo zimoljubca, prijatelja, Aljaskarja, Rajmond - Rok in Rajko - Raje jaz.

Roku je pravočasno uspelo skompletirat bičikleto. Mislm, fat bike. Takole kolo je na Aljaski nekaj normalnega. Pri nas pa ljudje praviloma oči mečejo na peclje. Seveda moški zaradi kolesa, ženske pa...kva pa veš.
Gume so res obavtne. Moja smučka je videti prav shujšana.Ugtovila sva, da bova čez samo mesec dni že en dan garala. Naj bi bila okoli Skwentne. A to še ni nič. Čez samo dva meseca bova v pa Nomu!
Evo Roka v akciji. Najprej počitek.
Nato črnobela kristjanja.

In vožnja v liniji.
Družno sva jo mahnila tudi proti Kranjski. Dolini, seveda.

Evo Roka, skoraj v živo:

Jutri pa dan za pulko.Ljudje bodo pa spet čudno gledali, češ: " Kva pa je temu treba trugo sabo vlečt..."

Celtis sinensis - presajen

Telo je potrebno počitka. Zbujen od vetra, brez prave energije, utrujen od treningov, sem si ogledal bonsaje. Celtis je začel poganjati. Čas za presaditev. Ravno prav.
Dopoldan so ga ostre škarje osvobodile odvečnih vej, popoldan pa je dobil novo posodo. Na izbiro je imel tri. Sedel je v belo. Če že ni snega, naj bo vsaj posoda v stilu.
Brez Mihove pomoči ne bi šlo. Koprivovec je brez posode tehtal okli 15 kg. Obračanje med čiščenjem korenin z eno roko bi bilo prenaporno in nevarno za lomljenje občutljivih vejic.
S koreninami sva se zabavala skoraj dve uri. Neverjetno, v kakšni zemlji je srkal življenje. Ilovica, pomešana s šoto in kremenčevim peskom. Upam, da bo novo mešanico akadame, vulkanskega peska in humusa sprejel hvaležno.
Korenin, kar jih hočeš. Navskrižne in štrleče sem zato brez skrbi odstranil.

Pranje podnožja in mednožja.
Potem je sledila izbira posode in sajenje.

V jeseni je zgledal takole:

Sedaj pa takole:
Razvejanost:
V toplejših sobanah bo nadaljeval začeto. Rast.
Umetna pomlad.

Pulka

Smisel gibanja na Aljaski bo napredovanje. Korak za korakom, dan za dnem. Prilgoditev razmeram in počutju, brez razmišljanja o končnem cilju. Vsaj čim manj. V bistvu je dan v divjini narave podoben divjemu dnevu tukaj. Prilagajanje in reševanje problemov. Seveda so pa delo in problemi čisto nekaj drugega.

Vse potrebno bom trogal v nahrbtniku in na pulki. Pulka je skandinavski izraz za posebne vlečne sani. Moje so še posebaj posebne. Tomaž Avsenek iz podjetja Albatross fly je moje zahteve in ideje uspel roditi v karbonski, ultralahki izvedbi. Dva kilograma teže, trdnost, vodljivost in drsnost so atributi te, zame življenjsko pomembne, vlečne banje, v katero spravim do 18 kg opreme. Še bolj življenjsko pomembne in potrebne.

Lažje so sani, lažje jih vlečeš. Spet brez filozofije. Trši je sneg, lažje gre. Močnejši kot si, lažje gre. Enostavno.

In prišel je čas, ko je treba telesu povedat, da sneg ni vedno trd in da je osemnajst kilogramov včasih lahko mnogo težjih. Začetki so neudobni in težki. Ampak žvau se bo navadla. Ni hudič.

Končno na snegu

Pa je le prišla, čeprav le v hribe. Sreda in četrtek sta snežila. Čas za akcijo.
Temperatura okoli nule in nov sneg sta za mazanje klasičnih smuči praviloma nemogoča kombinacija. Tudi tokrat. Treningi so bili ob gaženju do kolen prava muka. Ob vedenju ZAKAJ, pa je vseeno šlo.

Hkrati je bil to tudi test oblačenja. Čisto moker, a vseeno suh. Je mogoče, je, je. Vseeno upam, da na Aljaski česa podobnega ne bo. Proti koncu sneženja je še malo podeževalo. Nižje od Rudnega polja je snega ohoho manj kot višje.



Je pa spet toplo, skoraj vroče. V sredo bo za trenutek bolje.

Važno da smo zdravi, pa da se mamo radi! Zadnjič ponoči sem razmišljal kako to, da sem lačen, če gre ljubezen skozi želodec?!

Vendarle

Po dežju vedno pade sneg. A kako že pravi pregovor.

Kaj led -VODA

Meteorolgi so napovedali sneg nad 1400 m. Banda lažniva. V resnici je bilo takole.
1280 m - dež, cesta pa šipa posuta s kamenjem
1390 m - dež (še bolj), voda pa v potokih
1420 m - dež, sneg je napojen v nulo, čof, čof, čofta

1510 m - s ceste v gozd, dež, snega kar precej (od prej, da ne bo pomote), mokrega
Krplje, najboljši pripomoček za hojo po snegu, kjer se udira do podna
sledi krpljanja
1620 m - dež, veter, dež s snegom
Dobra volja vseeno

Na poti nazaj sem presenitil jelena na paši. Mogoče je bila jelenovka, no, košuta. Od daleč, kakih 100 m, sem mislil da je gams, ali srna.
Videti je bilo nekaj majhnega, premraženega in lačnega. In seveda mokrega. Minutko je celo snežilo.

Ker je veter pihal proti meni in ker sem bil očitno neviden, sem se mu, sedaj se vidi da je mrcina, približal na 30 m.

Tipčina me je gledal, jaz pa slikal. Seveda je bil aparat, z lečami vred, moker. In rosen. Škoda.
Stala sva pet minut in se gledala. Začelo me je tresti (tudi jaz sem bil namreč moker in rosen), pa sem ga ogovorjal, spraševal, kaj misli o vremenu, letošnji zimi, kakšno mnenje ima o naši politiki, pa o dvigu cen hrane. Nič. Samo rahlo butast, negotov pogled. Dobil sem občutek, da me bo napadel. Očitno sem govoril traparije.
Začel sem vpiti in ploskati. Zmajal je z glavo in se počasi, elegantno obrnil. Z dvignjeno glavo je zakoračil v gozd. Jaz pa navzdol. Moker kot on.

Potem sem razmišljal, da si na Aljaski podobnga srečanja z losom ne želim. Bilo bi smrtno nevarno.

Fotoaparat sem pospravil. Slikanje potokov in jezer, ki so medtem nastala po pokljuških planotah mi ni sedlo. Kako bom treniral naslednji teden? S plavutkami?

Led

Previsoka temperature in vlaga sta dobra samo za razvoj in prenašanje virusov. Po pogovorih znancev sem jo kar poceni odnesel. Dva dni pa se počasi vračam v naravo. Mal še hropem, vmes pa kolnem. Led po makadamu, po skalah. Namesto snega. Če ne bi imel Icebugov, najboljših čevljev z žebljički, bi bile te poti prenevarne. Tako pa s pomočjo palic uspešno ohranjam navpični položaj.

Če že ne v dolini, bo zgleda vsaj v hribih namedlo obilo snega. Čakajo me dnevi gaženja. S tekmovanimi tekaškimi smučmi za klasiko -Karhu je to kar garaško delo. S tekaško turnimi smučmi, malo širšimi in le kanček težjimi, gre lažje. Madshus - Birkerbeiner so preizkušene. Na Aljasko vzamem oboje.

Dilema teže je kljub štiriletnim izkušnjam še vedno prisotna. Koliko in kaj vzeti na pot? Spet bo končna odločitev padla tik pred zdajci. Filozofskih MALO JE DOVOLJ moram preračunat v moč in pogoje. Pa se filozofija zgubi v naravi, kjer premalo pomeni bolečino in domov, preveč pa bolečino in naprej. Odvisno od pogojev. In moči. In volje!

Primer - PREMALO

Do odhoda še 35 dni. Samo.

Logistika

Kašljam kot star prepovedan kadilec. Boli me glava. Nič v skladu z odštevanjem (do odhoda samo še 38 dni) in posredno s plani. Povrhu pa še zima, če se temu sploh lahko tako reče, opleta s toplino in dežjem.

Čas, ki ga lahko izkoristim za utrjevanje glave in za logistiko. Oboje je enako pomembno kot sama fizična priprava.

Problemi in problemčki, rešljivi in nerešljivi, vprašanja in odgovori:

* ČAS. V 38 dneh uskladiti delovne obveznosti, trening, finance, družino...

* TRENING. Snega v dolini ni. Sploh. Na Pokljuki in Jelovici ga je bolj za vzorec. dosedanji treningi so bili splošni, dolgi. Sedaj je čas za specialne. Smuči in pulka, hoja in pulka. Namesto po prostranstvih, bo treba drpajsat kilometre na omejenih odsekih zasneženih gorskih cest. Gor, dol, gor, dol. Pač. Ne bo prvič.

* OPREMA. Imam vse, kar bom potreboval. Imam res? Bo dovolj? Preveč? Je pretežko? Me bo zeblo?... Še mesec dni časa za testiranje.

* HRANA, PIJAČA, ZDRAVILA. Glede hrane mi je jasno. Kar jo bo, jo bo premalo. Preveč je pretežko. Zato bom rezervo, kljub nejevolji moje ljube, vzel v obliki podkožne maščobe. V štirih tednih, ko mraz v sodelovanju z gibanjem neusmiljeno golta kalorije, je ta vir lahko ključnega pomena.

* STRATEGIJA. Izkušnje, cilj, počutje, vreme, težave. Preveč neznank v formuli za natančen rezultat. Zbrisal sem besedo tekmovanje. Ostane samo POT. Dolga. Razdeljena na dneve. Vsak dan naprej. Prilagojeno, v skladu z neznankami, ki na ta dan postanejo znanke.

* PSIHOLOŠKA PRIPRAVA. Najpomembnejša. Počasi zapiram vrata in okna. Eno so želje, drugo so dejstva. Izkušnje in predvsem NAPAKE štejejo korake do Noma.

Streha nad glavo

Končno imam svojo streho. Zadnja tri leta sem si ta, ključni za kritične trenutke, del opreme za Aljasko, sposodil od Tomaža Humra. Lani Od Roka.

SUMMIT EXTREME

Šotor so v Outdoordesignu razvili posebaj za Tomaževo prvo odpravo na Nanga Parbat. Najboljše, kar obstaja. Seveda za potrebe v extremnih razmerah.
Teža prenosnega domovanja je le 1,7 kg. Je iz posebnega materiala, ki odlično odvaja notranjo vlago ter pline (kuhanje noter je pri -30 C luksuz). Zato ti ob jutranjem drgetanju srež v kosih ne pada po glavi in moči spalke. Ga ni, le tanka belina po stenah.
Majhna teža je še kako pomembna. Poleg tega ga odlikujejo še prostornost, enostavno in hitro postavljanje, visoka vodoodpornost, ročka za prenašanje, notranji žepki, odprtina za vnos snega za kuhanje...

Včeraj me je nekaj napadlo. Kot vsako leto v tem času. Grlo, bolečine v mišicah, nemoč. Vreme tudi ni ničemer podobno. Zato sem prvi stik opravil kar v dnevni sobi.

Ko pa pride sneg pa:

Zgodba o šotoru.

Do odhoda še 41 dni.

Vez

Včeraj sem padel. Pravzaprav sem prav pošteno f...u. S tekaškimi smučmi, polnim nahrbtnikom, ene 40km/h, po bolj ali manj zasneženi cesti navzdol. Dva centimetra novega pršiča je prekrilo tudi odseke s peskom. Kakšen polet. Zanimivo, kaj vse v trenutkih pred pristankom šviga po glavi.

Odtrgal sem vez. Na smučki. Na nogi in tista z Aljasko, sta ostali celi.