Itoigawa izziv

Ponovni stik z bonsaji pospeši željo po ustvarjanju. Zgodnje poletje ni ravno pravi čas, vendar so vrste, ki to dovoljujejo. Predvsem brini. Težim k napredku, nadgradnji znanja. Za to potrebujem dober material.

Juniperus chinensis 'Itoigawa' je rasel pri mojstrih na Japonskem. Zrel čaka na uskladitev, preobrazbo.

Malo čiščenja za začetek. Odkrivanje skrivnosti, potenciala.

Sledi sedenje. Obračanja in prestavljanja v mogoče ter predvsem nemogoče položaje. Imaginacije. Treba bo izbrati pravo. Poooočas pa z andohtjo!

Spet me preseneča in hkrati veseli, da ni prepričal potencialnih kupcev. Predvsem zaradi cene.

Krajšanja

Japonski črni bor - Pinus thunbergii
Njegova nenavadnost me je poleg enkratne razvejanosti prepričala, da je pred nekaj tedni našel prostor pod slovenskim soncem (in dežjem). A o tem v jesensko zimskem času, ko bo čas za resenjše posege. Do takrat bo treba delati na zgostitvi vej in krajšanju iglic. Tehnika je enaka kot pri ostalih borih s parnimi iglicami - ruševje, rdeči bor. Postopek je znan, a zaradi pravilnega timinga opravil, zahteven.

Včeraj je bil čas krajšanja močnih poganjkov. Srednje močni so bili postriženi pred 14 dnevi. Napaka? Njet.
Poleg krajšanja poganjkov je svetloba ključnega pomena za nastavljanje novih brstov v notranjosti. Krošnjo sem zato "odprl". Oblika sedaj ni pomembna. Važna je vizija.
Celtis mi je vzel šolsko uro. Nabralo se je za 10 litrov odstranjenih vejic. Žival odganja na vseh koncih.
Janezova Pyracantha je našla začasno domovanje v mojem vrtu z namenom, da bi njeno bujno cvetenje lahko občudovalo čim več oči. A vreme ji ni naklonjeno.

Azeleja pa se šopiri že štiri tedne. Pod streho in ne na direktnem soncu se še vedno cveti na polno. Lola je dobila nov, večji življenjski prostor. Zaenkrat je še zmedena.

Kdo pa ni?

Ni počitka

Po razstavi v Monsu so bonsaji polegli po stojalih in policah. Razen vsakdanje oskrbe niso bili deležni večje pozornosti. Ni bilo ne časa, ne potrebe. Potem pa pride dež, z njim čas in umirjen sprehod med navidezno počivajočimi drevesi razkrije, da življenje teče naprej, temperaturi primerno. Bonsaji živijo. Ne oproščajo malomarnosti ali pozabljivosti.

Listavci z novimi poganjki hlepijo za soncem. Pravočasno in pravilno krajšanje poganjkov skozi celo sezono je za korektno razvejanost ključno. Pozimi ožičena drevesa že prosijo za sprostitev. Gosenice, uši in bolezni...

Celtis mora k frizerju.

Azeleje bodo počasi odcvetele. Čas za temeljite posege nastopa naslednji teden.
Iglavce že napada rdeči pajek. Po spomladanskem pinciranju poganjkov je pri nekaterih vrstah že potrebno krajšanje.
Pri cipresih je svetloba ključna za normalen razvoj iglic, predvsem v notranjosti krošnje. Čiščenje, pinciranje ter žičenje.
Število dreves je obveznost.
Povrhu bo treba počasi v hribe. Z odprtimi očmi.

Kolo in narava

Lani sva z Rokom obiskala Jana Kopko na Češkem. Nepozabna kolesarska tura je v meni prvič zarezala poseben užitek. Bil je drugačen dan. Zadnji vikend sem pričakoval nekaj podobnega. Tura je bila čustvena zaradi prijateljev in prečudovite narave. Ta pa na kolesu za moje dojemanje prehitro menja sekvence. Tisoče detajlov ostane neopaženih ali bežnih.

Da o dveh poletih čez "balanco" in treh dodatnih bolj normalnih padcih ne govorim.
Ostajam ljubitelj hoje.
Kolo bo še naprej potovalno sredstvo in treninški pripomoček. Največja prijatelja očitno ne bova nikoli. Prijatelja pa še.

Čez Pohorje

Na Aljaski poleg sebe najdeš tudi prijatelje. Skupek enakomislečih z leti izvrže nekaj posameznikov, ki so bližje središču, s katerimi za pogovor ne rabim besed. Marco Berni, Roberto Ghidoni in Rok so ravno to. Odtrgali smo se iz krempljev vsakdana in s kolesi zaužili Pohorje.

Naprej

Zeleno menjam za oranžno.

Obdobja prehajajo v obdobja. Notranji impulzi, zatrti z ustaljenim spomladanskim urnikom, se prebujajo. Karma ne popušča. Opozarja na izvir, iz katerega črpam energijo za naprej. Čas je za inserte, ki izpolnjujejo, držijo bit na nivoju.

Z iskanji sem prenehal. Poznam načine polnjena. Zame so nujni. Če se jim odrečem, se odrekam sebi. Je potem vredno jutranje vstajanje?
Vztrajnost in adrenalin sta temelja na katerih stojim, s katerih občasno padem.

Kdo komu dirigira?

Krčevito se oklepam časovnih postavitev v kepo dela, kotrkljajočo čez ovire majskih dni. Sovražim pomlad! Sovražim poletje! In ne maram jeseni. Ljubim tišino in dih zime.

Rad imam Jazz. Tudi.

Pomlad - stresna soočenja z ljudmi, stalnimi in odhajajočimi - omejena za svobodo. Čisti materializem, v katerega sploh ne verjamem, ga ne maram, ne dojemam, sprejemam, a vseeno, nabit na vrata kleti posojil, dnevno navidezno poosebljam.

(slavisti oprostite)

(bankirji, dacarji, stranke, delavci - tudi)

Meseci posuti s cvetnim prahom, ki ubija.

Poletje - vročina se zajeda v pore lastne biti. Ubija voljo in pije moč. Voda, morje....bljah!

Jesen - vsaj barve kričijo iz vlažne sivine.

Zima? (priporočam nekaj klikov nazaj)

Maj, mesec ljubezni, v katero še vedno verjamem.

Brez nje bi ne bil senca, kaj šele odsev, tega, kar skušam biti jutri.

Solo za dušo. Slike niso moje. Pia pač.

Izgubljena v Londonu? Izgubljen v vsakdanu!?

Razstava - 2

Višek sezone bonsajev je mimo. Še par utrinkov.