Vajnež

Izhlapeti v hribovje, navezan na psa, poljubljat tišino, dihat veter. Hoditi in lebdeti. Um se počasi obrača na sever, v zimo. Telesu je treba mlečno kislino postopoma, a kontinuirano plasirat v večurnih dozah. Še 32 tednov, 224 dni, in komunikacija s karmo bo znova vzpostavljena.

Sence so vsakdanji pojav. Najprijetnejše so tiste, ki jih meče sonce.

Je že bolje. Za oba. Za pogovor z Dikom ne rabim besed.

Zapuščava borce, smreke in borovce.




Počez na Vajnež. Nič posebnega. Le močan mrzel veter in midva.

In ovce

Tale mladič je padel v naročje narave ne veliko ur nazaj. Diku in materi je poleg vetra adrenalin dvigal dlake.

Jadralci so izkoriščali vzgonske tokove.

Ljudem sva se izogibala. Ampak ...

Gore dojemam z dušo - nekateri pa s kolesom.
Brez komentarja.


... in sva šla. Kjer ni morja, vonja po čevapčičih in davčnih zavezancev.

Odprt zase.

Mimo rož in skal, skozi vejevja, do besneče vode.

Klikni sliko. Voda bo drugačna.

Pij jo in občuduj.

Boj se je!


Nato sva odbrzela naprej. Nazaj.

Smreka št.43

Walter napada.
Smreko, predmet menjave pred nekaj dnevi, kateri sprva ni hotel priznati bodočnosti, je stric neučakano sfriziral. Dokaj obširen potek opisuje na svojem blogu.
Ni več moja, zato nima smisla razgrinjat zemljevida. Obral je čisto pallovsko pot. Enim všečno, drugim pač ne.

Opazka - izkopana je bila lani, v začetku septembra. To sem mu korektno povedal. Pa se je odločil za poseg (proti vsem "pravilom"), češ da je v posodi že dve leti. Walter je velik nakladač. Nekateri ste to že spoznali. Drugi še boste.

Da ne bo pomote, Walter je tudi in predvsem mojster.

Ljudje

Danes je bilo vroče. Zelo vroče.
Z Andrejem sva pod žarečo kroglo zemljo reševala plevela, jo strojno in ročno ravnala in prekrivala s travo.
Bilo je vroče. Zelo vroče.
Gospodarja, naročnika, sta sedela v senci in opazovala opotekajoča se smrduha, katerima je smisel za humor občasno ohladil dele neprofitne duše.
In bilo je zares vroče.
Poleg nesmiselnih in neukih opazk, sva bila deležna tople vode, po kateri je zeleno postajalo oranžno.
Ker, kot sem že povedal, bilo je zares vroče.
Ni kaj. Za opravljeno delo bova plačana. Upam vsaj. Vendar hudiča...počutil sem se žival. Popolnoma drugačna od tiste na Aljaski.
Vame se je naslil dvom. Dvom o ljudeh. Dvom o meni, kot živali.
Vročina je za danes popustila.
Še sem živ. In to zadostuje. Ostalo so le odtenki preteklosti. Včasih, kot zdajle na primer, zdrvijo mimo hipofize in pustijo sled.
Sledi pa zabriše čas.
Čas je pa, dokazano, ukrivljen. Le koliko? Na kakšen način?

Jutri bo sobota. Vročine se bom namenoma izognil!

Od besed k dejanjem!

Spet je krivo slabo vreme. Medtem, ko se doma zaliva kar samo, je zgodaj zjutraj kombi nabit z jamadoriji. Čas za posel je nastopil. Destinacija Nemčija, cilj - Walter Pall.

Ob 9h je bil že sredi dela. Čiščenje jamdorijev je prav tako pomembno kot katerokoli drugo opravilo v bonsajizmu. Na žalost ga malo j... količina. Ali pa pomanjkanje delovne sile?

Nekaterih je res škoda. Za mojstra njegovega kova tega ne bi pričakoval.

Včeraj je širokosrčno ponudil, da pripeljem vse kar imam. Dobro in slabo. Ko je zagledal kombi je malo krhnil, ko pa sem ga odprl, je nekaj časa negotovo iskal besede. Ponavadi mu pripeljejo z osebnim avtom par dreves, tole pa... Zložila sva jih na dvorišče, šestnajst njih. Dobrih pet minut do željenega izdiha : vzamem vse!

Potem pa ena ura hoje okoli vrele kaše. Posel je posel. tega se zavedava oba. Oba želiva neko korist in hkrati kaževa popustljivost. Od vseh pripeljanih je imela pravo vrednost edino tale smreka. Pogledal jo je v dušo in na koncu priznal, da je prva liga. Zamenjala sva za bonsaj (glej zadnjo sliko tega prispevka), ki je v njegovi zbirki tretja liga. Oba zadovljna. Ostalih petnajst je šlo za posode in še nekaj je kapnilo. Torej, mednarodni posli so stekli.
Na koncu pa še miren ogled lepotcev. Poleg nadležne svetlobe, me je tudi tu motila rahla zanemarjenost. Kako drugače je pri Wolfgangu.

Med tem je šefe porezal črni ribez, poplel huge plevele in z enim očesom spremljal moje korake. Zadovoljna sva se poslovila.

Pot domov.

Doma je Palček W dobil svoje mesto.



Da bo zopet v taki formi, bo potrebno počakati novih brstov in nadeti nekaj okov.

Se že veselim.

Še enkrat potrditev spoznanja, da brez pravega materiala ni pravega bonsaja. Načinov, da prideš do njega je pa kar nekaj. Tole danes na primer.