Leteti

Včeraj smo na koncu vrgli debato o letenju. Ker je težko razložit, prilagam dokaze. Avtor je Robert Pečnik, gotovo eden največjih mojstrov tega foha. Uživajte!

Sam jajc za takale bližnja srečanja nimam. Zadovolji me skok iz letala in frrrrr...Svoje čase so fantje govoril, da je to boljš od sexa. Pa ne vem. Zgleda da premalo skačem, a kako?

Vendarle

Pa tudi če je nedelja, ko v hribih ni miru, je bilo treba it. Sonca od blizu nisem videl že ohohohooo časa, turno smučal pa tudi ne. Ne tako, kot Ruth, ki dneve meseca brez obveznosti pušča v gorah. Danes pa eno družinsko. Kratko, lahko, ampak užitkarsko. Z Zelenice do raznožja med Vrtačo in Nemškim vrhom.

Pa če to ni raj!?

Na koncu, kot se za raznožje spodobi - vagina. Taka, čisto naravna. Samo prevelika, premrzla, pa pregloboka.

Nemški vrh 2024 m

Malo pozna, brez cepinov in derez sva vrh Vrtače pustila za drugič.

Kamniško savinjski vrhovi

Z Avstrije grozijo ta črni!

Dol pa ... juhuuhu

Vrtača 2181 m

Sneg je bil perfekten. Temperatura majka.

In ni bilo zadnjič. Takole bo bolečina, imenovana Aljaska, hitreje pozabljena.

Mir

Skica počutja

So bili časi, ko sem risal. Kot nor. Edina stvar, ki sem jo lahko počel dolgo v noč, do jutra, ne da bi me zagrnilo spanje. Celo razmišljal sem o vpisu na likovno akademijo. Potem pa je prišel dan, ko sem vse, res prav vse, zakuril v kmečki peči. Tule bi lahko napisal esej. No ja. Vzdržal sem se do včeraj. Prijelo me je na papir izraziti kar čutim.

Zvečer še virtualni dodatek sončnega zahoda.

Občutek je ostal isti.
Skica je zadetek počutja. Poskus lovlljenja linij. In pozna se dvajset let trmastega vzdržka.

Saj ni važno!

Pa je!

To je dejstvo. Je pa res, da je razpon pomembnosti glede na vpliv na posameznika odvisen predvsem od posameznika.

A zakaj tole? Ker:

- kar je bilo je bilo. Pika.

- kar je, je. No, tu se že da pomagat!

- kar bo, bo. Jasno. Pa še kako.

Ni važno če ne razumeš. Važno je, da se zavedaš. Da je danes nov dan. Eden več. In enkrat jih bo konec!

Toristi

Tomaž, v projektu Tore zadolžen za začetne tečaje (med drugim), je včeraj pomagal krojiti prihodnost trem učencem in trem drevesom.

En sam smeh (ob malo kave).

Eh jaz pa se še vedno lovim. Kriza identitete. Stvari, ki jih je treba urediti pred koncem leta enostavno ne sedejo.

Film

Dan političnih nesmislov, čudenja nad našim sistemom in spraševanja o pomenu moje vloge v tem sistemu, se je končeval z pritiskom na meji eksplozije. Pa sva šla v kino. Pod zvezdnim nebom, objeta v dežju. In nisem bruhal. Pa bi skoraj. Ne zaradi zvezd, ne zaradi pijače.

Veseli december ali vesela Ruth?

Preberi in zažgi bratov Coen je obljubljal drugačen, čeprav ameriški, pogled na svet. V kinu Kolosej Kranj nas je bilo 6 (šest). Kar pomeni mirno gledanje.
V filmu sem videl znane igralce, ki so pa plačni zato, da so lahko drugačni. Poznam pa take, ki...ma brez veze. Ogled filma je težko priporočat. Ker ne vem kakšen je vaš okus. Enim bo všeč, drugim ne. Za ene je to črna komedija, za druge kriminalka, za tretje romantični triler, za četrte grozljivka. Meni je pa pritisk popustil. Do te mere, da sem ob tem, ko je John Malkovich s sekiro nekomu odprl glavo, bruhnil v glasen smeh.

Sem ozdravel ali zbolel?

Iz objema zime

Takole sva se poslovila. Za nekaj časa.
Seže mi skoraj vrh glave.
Seže mi globoko vanjo.

Pa tako lep dan je bil

Sama sva. Otroci v Ljubljani, delavci na počitku. Ne moreva skupaj v hribe. Rastline zahtevajo skrb. Bonsaji manj, potaknjenci več. Pa tako lep dan je bil, za hribe, za turno smučanje... In kdo je šel? Jasno, Ruth. Na Dovško babo. Jaz bom od jutri do nedelje zimo objemal spet na Pokljuki.
Ja no, zvečer pa, kot se šika za obletnico, sem jo peljal ven. Na koncert Vlada Kreslina. Sva se držala za roke, tako kot pred mnogimi leti na Dire Straits. Le Tivoli je zamenjal Cankarjev dom, le malo starejša sva, le...In ob nama je sedela Pia.

30 let

Danes praznujeva. Ne poroke, začetek. Dan, ko naju je oplazilo, pravzaprav zadelo. 8. decembra 1978 sva premagala najstniško sramežljivost, jasno na plesu, se prvič poljubila...in tako naprej, vse do danes. Trideset let, pa še vedno zaljubljena. Že kar nekaj let na ta dan praznujeva skupaj s prijatelji. Uživam v dobri hrani in uživam tudi v kuhanju. Kuhanje je lahko tudi umetnost in ta sfera me tu privlači. Harmonije okusov in paša za oči. Včeraj sem začel ob 9h, ob 17h, ko smo se zbrali, še ni bilo vse kot sem načrtoval (pomanjkanje treninga). Improvizacija...

Bistvo je bilo pa doseženo - imeli smo se fajn!

Na koncu, ko smo bili že siti, presiti, pa še slavnostna, taka posebna, od Ruth, torta.

Pa še jedilnik:

RAJE in RUTH - 30 let
8.december 2008


Puranova galantina na meloninih rezancih
in hrustljavem siru
Rižota iz kvinoje


Kunčji file v omaki
Podvinski žlikrofi
Amarantova solata


Velika škarpena v pečici
Krompirjev pire s pomarančami
Karpačo iz bučk
Kamutova solata


Sladice