Vzdušja

Harmonija
V kletki

Veselje

Zamišljenost

Hlajenje

Bežim pred meglami. Tistimi v meni in tistimi, ki jih kuha mati narava. Ohlajam čorbo. Z mislimi izmetavam razkuhane koščke vsebine.
Bežim počasi. Občudujem ognjene obraze, poslušam tišino, začinjeno z žvižganjem toplega jugozahodnika.

Pomlad je rumena. Jesen je rjavo rdeča.

Vzepanjam se bo brezpotjih. Iščem prehode, varnost v nevarnosti, nič ekstremov. V spremstvu oblakov. Držim se skal, držim se trav, držim se samega sebe. Iz ure v uro sem višje, bolj prazen, bolj poln.

Krn pa čaka dnevov brez megle v naročju.

Vrh gore je le točka. Vse se dogaja na obzorjih. Vse dogaja znotraj.

Utrujenost je fizična. Samo fizična. Premosorazmerna.

Mogoče

Mogoče ujamem barvo, za odtenek svetlejšo od včerajšnje. Stopim na skalo in prevzamem pobudo nad sabo. S tem, da breme vržem v prepad? Mogoče.
Preklete krize.

Začetek

Ob drevesu, ki takole razkazuje svojo moč, mišice, ne moreš ostati hladen. Plahost je minila, čas za prvi korak. Ločitev živega od mrtvega. Več, kot sem upal. Živa vena poteka na idealnem mestu v idealni liniji...
Nadaljne delo bom opisoval na bonsaj blogu.

Klečica

Še so poti, kjer tudi konec tedna ne srečaš ljudi. Popolna tišina. Včasih jo prebode let prestrašnega divjega petelina. In to je vse. Ni treba da sije sonce, če ga nosiš v sebi.

Še Dik se oblizuje. Pa ne od hrane. Sploh ne take.

Z odprtimi očmi na treningu. Časi, ko sem gledal na uro namesto narave, so davno mimo.

Povabilo na blues.

Na hitro

...sem se odločil, odpeljal, nabavil in se vrnil. V enem dnevu in pol v Belgijo, Nizozemsko ter domov. Posode za bonsaje so bile v prvem planu. Obisk kolega, ki se je dan prej vrnil iz Švice s šestdesetimi nakopanimi macesni ( ata ima oko ) mi je spet zmešal glavo.

Pol ure debate, izmenjevanja izkušenj.

Namesto ducata manjših za prodajo sem pobasal spomladi ogledan brin. Ljubezen na prvi pogled.

Juniperus communis subsp. alpina – alpski brin , pred tremi leti izkopan v italijanskih Aplah.

Brez napak. Doma, scufan od vožnje in pomanjkanja spanja, sem se bolj kot z analizo ubadal s strahom. Ali si upam, sem sposoben takemu, čez dvesto let staremu dedku, poudariti življenjske značilnosti?
Danes naju čaka nov razgovor.

Pomlad-poletje-jesen

Prijateljem! Med tem ko me ne bo.

Namesto mene

Včasih se sprašujem. Namesto mene odgovarjajo drugi. Nič lepšega, če je to Pia!

Prostor-čas

Malo sem se skrival. V predavalnici brez klopi, poslušalcev in luči, tam kjer nevidni učitelji praskajo po zraku, ki je prostor-čas, rišejo poudarke in vedno prezgodaj odidejo v noč. Pospravljam in urejam ujeto na kup spoznaj, na vedno večji stožec, ki ga bo treba, nekoč, ko bom znal, iz sobe prestavit na prosto, na sonce. Ure napetega zadovoljstva zamenjujejo ure raztresenega ugotavljanja, da je premalo, brez pomena, imeti svoj kup, sedeti na njem in brez točnega vedenja kaj bi z njim, zapravljati čas, prostor-čas. Ne zavidam tistim, ki sedijo na svojem kupu denarja in z vrha tulijo da so srečni.

Vsak po svoje.

Sito

Mojih želja ne mečem v kotel pričakovanja z zavezanimi očmi. Mladostne neučakanosti, namazane z nepredvidljivostjo, ni več. Izkušnje in spoznanja s pomočjo samozavedanja z leti ustvarijo sita, ki lahkotno ločujejo zrna od plev, lažne upe od skritih, ponavadi težko dosegljivih, ciljev, želja. Vera vase, ne v boga, je pravo mazilo. Nemalokrat povožena, skoraj mrtva, se pobere, ozdravi in močnejša celi rane, zadane s strani naivnosti, neumnosti ali neznanja. So dnevi sonca in so dnevi megle. So noči dežja in noči polne lune. Vzorci tresljajev čudnega sita. Umetnost in znanje je pravočasno zamenjati mrežo, prilagoditi velikost lukenj velikosti želja. Ne uspe vedno.