Pripravljen

Dober material, delo in znanje so poleg skrite osebnosti pogoji za vrhunski bonsaj. In nikoli ne delaš dovolj, odličnega materiala je premalo, znanja tudi. A če hočeš, lahko napreduješ. Od sebe odvisno, koliko časa in nenazadnje denarja se sam odločiš vložiti. Vase seveda. In v material, drevo, ki bo na koncu (konca pa tu kot vemo ni), izraz, izkaz, živa podoba sebe v drevesu.

In zato - naprej. V Tori v soboto ponujamo znanje. V okviru šole italijanskega mojstra Enrica Savinija Progetto Futuro bomo krpali luknje, srkali in nadgrajevali.
Dvanajst nas bo in učitetelj Ivo Saporiti. Pričakovanja so velika.
Material, vsaj moj, tudi. Sto in več letni macesen. Kreirala ga je narava, našel Miha, nesel in skrbel zanj Raje. Po treh letih mirovanja prihaja njegov čas. Najin čas!

Pripravljen:

Za začetek se bom posvetil mrtvemu lesu in predvsem vizualizaciji. Lega, položaj, prva stran...

Ko odvrže iglice, na naslednji seansi, prvo oblikovanje, spomladi pa v posodo.

Gremo

Javor na razstavo na Poljsko.

Raje na Pokljuko.
Eni pa ostanejo doma.

Tako gre to.

Asociacije

Zadostujejo barve, svetloba in sence. In ko vključim še domišljijo, je trenutek popoln.

Odtrgki nekega do(od)pusta

"Živjo.Tudi Ti zgledaš nenavadno. In kaj sploh delaš tu? "

"Ej mali, zeleni filozof. Dolga zgodba, pravzaprav uvod vanjo. Razlogi se bodo razbili na obali in odnesel jih bo veter. Ne vsi, ne čisto vsi, upam ..."

"Prišel sem gledat vase. Tolk časa bomo buljil v vesolje, da se najdem. Razumeš ti mene?

Sem kot ptica in zlata ribica obenem. Tudi želje izpolnjujem.

Dokler me ne požrejo druge, večje ribe. Ali kak bebec, ki ne razloči zlate ribice od brancina."

In takoj zatem mu je prijetno jesensko sonce zapeklo povrhnjico.

Možgane se da izpirati na več načinov. Če že ni nikogar drugega, si jih lahko tudi sam. Skozi nos gre najlažje.

Ko se duša ujame v mrežo ravnovesja, se nebu zmeša.

Če si domišljaš da razumeš, sploh ne potrebuješ televizije. Niti knjig.

Bližina življenja je hrana. Zdrava, morska. Ujeta. Če ne bi bil, bi plavale, še vedno plavale.

Dokler ne bi bil kdo drug. In ni jih malo. Drugih mislim.

Krvavim. Znotraj in zunaj.

Potrebujem pomoč. Samopomoč. Ki jo izvajam od jutra do noči. V burji in dežju. Na soncu.

Kot sem nekoč že napisal: "Kera pena..."

In počasi se abortira Egon. Ne skopari z začimbami. Tistimi pikantnimi.

Čeprav, kot ponavadi, velikokrat pretirava,

useka mimo. Saj ne da laže. Le moti se.

Ni vse past kar se past vidi.

Pa tudi ni vse tako lepo, kot se vidi.

"Čas s specifično težo pritiska nate, kot dvoumne stare sanje. Giblješ se, da bi mu ubežal. Ampak, tudi če greš na konec sveta, ti verjetno ne bo uspelo. Pa tudi če je tako, moraš vseeno priti na konec sveta. So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje, kot na koncu sveta!"

Potem je priletel še Jonatanov nečak.

In odletela sva nazaj. V realnost.

Drugačna.

VRTNARIJA REŠ

PRENOVLJENA SPLETNA STRAN

Na Žižanj

Dopusta, takega kot si ga predstavlja in uživa večinski skupek, nisem ležal že odkar so deca splavala. In morje me ne privlači. Celo strah ga me je. Pa vseeno grem. Ker..., v bistvu ne vem zakaj točno. Največ zaradi Ruth. Ona ima namreč slano vodo in vse v zvezi z njo, več kot rada. Malo so krivi mediji. Največ pa, jasno, sam.

Samoanaliza je namreč pokazala, da glavno odvračalo mene me od morja niti ni morje samo. Ampak gomazeče množice podnevi lenih, ponoči pijanih soljudi, ki povzročajo nemir. Jaz pa hočem mir. Čisti mir, pure silence!

Na morju je to mogoče samo na samotnem otoku. In prav tja greva. Na takega, majčkenega, z eno samcato hišco gor, pa pika. Na Žižanj. Lastnik hišce, otok je v lasti države Hrvaške, naju bo s čolnom zategnil tja in čez devet dni prišel po najine ostanke. In naju.Vmes pa odklop. Od vsega. Na način, ki ga ne poznam. Mogoče, le da ne bo hudo vroče, pa mi zleze pod kožo? Kajak, knjige, lovljenje rib (upam, sicer znava shujšat), buljenje v zvezde, veliko ljubezni, ljubljenja tudi kajpak, spanja, premišljevanja in nič več.

Nisem romantik, sploh ne, daleč od tega. Samo mir hočem!

V hribih pa je padel prvi sneg!?

Dru

Ko na pravem mestu oči umu poklanjajo privide, ki jih nikoli ni bilo,

mali notranji potresi premetavajo davne sanje.

Zadovoljiti se s tistim kar lahko,

s tem kar si,

in se veseliti tega,

kar še bo.

Biti realen.

A nikoli brez sanj.

V Chamonix

TAKOLE je bilo čutiti lani. Ruth grabi svoje cilje vedno višje. Mont Blanc bo obkrožila v teku. 166 km čimhitreje, v 35 urah, mogoče manj.

UTMB v gruči 2300 tekačev in tekačic, gori doli naokoli, 9500 m višincev, dve noči in en svetel dan. Bitka, ne z njimi, s sabo, zase. Večina tega ne razume, jaz pač. Nekje, v zamrznjenem delu spomina, imam shranjene svoje zapiske, svoj film, mrtve sanje. Zato vem, zato pomagam. In ker je moja Ruth.

Spremljevalec v pravem pomenu besede.

Že vidim. Vmes, ko bo ona nekje na robu bolečine tekla svojo zgodbo, bom spet hlapel v pobeljene špice Druja in ostalih. Če oprijem polne lune še ne bo popustil, bom siten do sebe, mogoče žalosten. Ampak jebiga. Če bo ona, bom tudi jaz zdržal. Mogoče se mi utrne, mogoče zaslišim šepet, celo klic. Od nekje drugje. In vem, da ne z Aljaske.

trenutno počutje

Občutke, počutja lahko izražamo na več načinov.
Prav sedajle se počutim takole:
Pravim mu VIZIJA!

Obtusa

Njena nenavadnost me privlači. Že od začetka.
V mladosti

V puberteti

Sedaj, v adolescenci

V zreli dobi bo prava mrha.
Potrebuje novo, malo širše stanovanje, kjer bo ležala kanček globlje...