Brrr...

Bill mi je poslal tole:

Po presežku snega so Aljaski sedaj  ponorele še temeperature. Nekje celo rekordno nizko. Galena je na primer kraj, ki zmrzuje na načrtovani poti. Te številke so sicer v Fahrenhitih, tako da  -65 pomeni "samo"  -53,9 C.
Zdaj pa ni dileme. Ta dolge gate bo treba vzet s sabo!

Do štarta je še več kot tri tedne. Takrat bo prijazneje. Upam, da ne poletno. Da se ne utopim sredi zime.

V dvoje

Ko se vsak dan sam, po isti poti, z enakimi mislimi, vlečeš skozi zakazane ure treninga, obvezno nastopi monotona naveličanost. V dvoje je vse drugače. Hvala Miha!

Naslednji teden bo tule končno minus dvajset. Primerno za končno testiranje opreme, telesa in duha. Kakšno noč bom odsanjal na prostem, zavit v toplo spalko. Za potrditev. Za postopno spremembo udobja.
Prihaja zadnjih, napornih, štirinajst dni, zatem štirje dnevi  pakiranja, nervoze in počitka. Potem pa na pot.

Hinoki cipresa

2007

 2009

 2010

 včeraj

Po sledeh

Lepo je prekrilo svinjarijo. Ravno prav.
Nisem bil prvi na odmaknjenih cestah. Že kar nekaj let se okoli Kleka, pa skoraj do Mrzlega studenca, zadržuje par volkov. Ne verjamem da ju bom kdaj videl. Njune sledi pač.

Prekrito

Glede snega za priprave se letos ne pritožujem. Je tam, kjer ga potrebujem in ga je ravno prav. Ker se sam sebi ratrak mi prija, da ga ne mede pogosto. Včerajšnji pa je bil vseeno zaželjen.

Veter je v zadnjih tednih počistil krošnje dreves. Belo opojnost je zapihal v rjavo mučnost.

Smučanje po lišajih, iglicah, vejicah ni užitek. Ne prija in škodi smučem. Je pa trenje podobno tistemu, ki ga pričakujem na Aljaski. Garanje, ne gre pa nikamor.

 Včerajšnjo napoved sem preverjal na kraju samem. Jutranjo jasnino je počasi mlačilo,

 točno ob poldne pa...

 A ni to fajn :)

Trajalo je eno uro.
Snega ravno prav. Ampak spet je zapihal sever. Danes grem "ratrakirat". Upam da bo belem.
Noge so super. Glava tud. Še 35 dni.

Chamaecyparis

Regeneracija med treningi poteka takole:

Letos ne grem na Noelanders trophy. Drevesa še niso v fazi. Še par let nazaj bi, in tudi sem, prijavil drevo, ki mu manjka čas, final tuch.  Tale bo na primer v treh letih na red. Tole je bilo samo prvo oblikovanje.

Spet hribi

Kar imajo na Aljaski, mi nimamo . Niti snega na pretek, niti zlata. Me zlato ne zanima, ama sneg... Na Pokljuki je, pa ga je severnik posul z vejami, lišaji, iglicami, smetmi. Največ tega se je uleglo v mojih, z znojem udrtih, samotnih špurah, stran od sicer neznosnega vrveža prekratkega kroga Rudnega polja. Enastavno ne gre.
Zato skok na jutranji domači hrib - Stol.

Tud gor je pihalo. Tu pa paše. Diku ravno ne preveč.

Aljaska pa polna snega... :) ?!

Sem dobil pismo od Billa iz Aljaske:
"...as Puntilla and word from the Trail is snow, snow and more snow. For those headed to Nome even Ruby has 6 feet (nearly 2 meters) on the ground. I will update trail conditions as I hear..."
Potem pa še danes v Delu na zadnji strani:
"...Anchorage – Prebivalcem nekaterih mest na Aljaski jo je zima tokrat zagodla še bolj kakor ponavadi. Do mesta Nome s 3500 prebivalci na zahodu Aljaske je moral ruskemu tankerju Renda s potrebnim gorivom skozi več kot 300 milj morske poti in do poldrugi meter ledu utirati pot ledolomilec ameriške obalne straže (na fotografiji). Z dobavo so zamujali zaradi prejšnjih slabih vremenskih razmer. V ribiškem kraju Cordova je v zadnjih tednih zamedlo več kot pet metrov snega. V Cordovi, kjer so sicer vajeni snega, ne pomnijo..."
In kot kaže, bo letos drugače kot ponavadi.
Kot ponavadi. Vedno je drugače.
Samo še kakšna odjuga pride, ko bom tam...pa bomo plaval... pa bomo...
Živi bili pa videli.

Za vizualizacijo bom skoču na Tirolsko.

Spet ta luna

Ne more bit drugega. Na primer, ura ni še štiri, jaz pa že skoraj eno uro buden pijem zeleni čaj. Jasmin Čung Feng me vsako jutro do konca zdrma. Že res, da vstajam skoraj vedno ob štirih, samo tole je pa le malo zgodaj. Res pa je tudi, da sem moj facebook (ko mi v postelji knjiga pade na faco) zalimal že ob osmih. Potem pa en kup zmedenih sanj, kombiniranih s prebujanji.

Ruth se je skrčila k meni šele okoli dveh zjutraj. Ona ponoči lahko dela, piše. Vsaka ji čast. Jaz sem kot kura. Z napako. Kure zdajle še spijo.

In kaj zdaj? Najbolje bi bilo skliznit na Pokljuko, na trening. Pa ne grem. Ker me je včeraj pičilo, da odlaufam en maraton. Tak, klasični, po cesti. Malo naveličan enoličnosti iste špure pod Klekom, s pozabljenim spominom, da sem še par tednov nazaj trpel bolečine po vsakem teku, sem ga gnal, res da z užitkom, proti vetru. Ker pa proti vetru ne gre scat,

me je, jasno kajneda, pošteno zabolelo v mišici levih meč. Kar naenkrat, ajs. Že po pol ure galopiranja. Trma in nedvomno vpliv polne lune, sta me gnala še uro in pol, dokler ni bolečina zavezala vozla teku, mu spodrezala krila. Šepajoč kandidat za Altheo, sem poklical prevoz.
Srečonosno je danes dosti boljše. Jutri grem stoposto na sneg. Na smuči.
Popoldne se je malo vleklo. Pa mi, ne vem kako, pade na idejo, da grem v kino. Se peljem v Kranj. Brez denarnice, brez keša za karto. Svašta. Nedvomno je kriva luna.
Danes bo službeni dan. Upam, da še tu ne naredim kakšne neuravnešene traparije. Ja no, vsaj siten nisem. Se mi zdi.

Rdeče