Za Pio

Šopek zate!

 Veter prihaja s severa. Voham tvojo potico.

 In sneg.

 Mami je bila tu gor. Ko je bila še megla, ko je padalao kot sredi zime.

 Tole je tvoja mami.

 Pa še en šopek zate.

 Pa holandski tulipani. Tile so ušli zobem mraza. Sedjle je zunaj minus pet.

 V vetru, poslušaj...

 Vidiš, tole je pa breza. Obhišna. Meni povzroča kihanje. Med drugim.

 Detajl.

 Mucki, ki jih Dik ne preganja, so zamišljeni. Samo sedijo.

Saj niso živi. Ampak, kot bi hoteli nekaj povedat.

Kot cvetje, kot veter.

Kot jaz tebi!

Prispodobe

So me same prispodobe:

sem kot odvezano tele,
sem kot odtrgan bik,
sem kot zarukan vol..

Kot da nisem človek. Ampak ena bolj ali manj rogata žvala.
Ki pase zeleno, cvetoče.
Ko.
Če?

Sem meso, ki razmišlja.
Neužitno. Prežilavo, mastno, prestaro.

Vseeno človek.?

Meso, polno močnih kosti z ahilovo tetivo.
In včasih šibkih živcev.

Sem enoceličar. Celica, imenovana Raje.

Sem bonsaj. Močno zakoreninjen v navidezno lepi posodi. Ožičen po svoje.
Postavljen na sonce.
In pod polno luno.

48 ali 50?

Vidim

Jonatan LIVINGston

obvladujem hitrost... letim proti soncu...višje...

visoko.

Jate in rib ne vidim.

Jate in rib ne potrebujem...

ABRAHAM, ham, ham...

Smo šli na morje,
da bi ujeli nekaj rib.
Ni blo rib, smo hotli pomfri,
ni blo pomfrija,
smo pili pir...

Tako. Zgodba za objavo je predolga. In ni za objavo.
Kot sem rekel, imel smo se blazn fajn!
Ko bom 100, gremo pa plezat!

50

Eni delajo s tega šaro. Ne maram je. 50, 40, 48, 27...isto mi je. Par kil več, nekaj zrelosti, več izkušenj, slabši vid, še vedno zaljubljen... nič pretresljivega. Inside občutek šteje.
Osebni praznik. Zato grem s par prjatli na proslavo. Tri dni dopusta na samotnem otoku. In okoli njega. Že videno. Bilo je fajn. Blo bo spet. Ni druge.

Zato ne zamert, ki ne bomo skupaj. Za stotko, obljubim, Vas povabim vse. Pa še muzka bo!

Presajanja

Ko pride čas, je čas. Za presajanja.
Eni so komadi. Janezova in Boštjanova pomoč sta bili za moj križ oljašanje. Pa me vseeno boli. Križ namreč.
Kriva je Aljaska in kriva je tale smreka. Lotil sem se je sam. Brez veze neučakanost... Batina, ki bo nekoč jumbo bonsaj. Zdaj mora spet počivat.

 Tule je bilo treba več nežnosti in previdnosti.

 Boštjan se je pridružil, da bi se naučil presajanja. Vajencu gredo seveda najbolj umazana dela. Hja, tako se najbolj zapomniš...

 Rešeljika - edina v moji zbirki. Nova. Janezovo nesebično darilo za mojega abrahama. Priznam, ko mi jo je dal v avto, sem ostal brez besed, s cmokom v grlu, skoraj s solzo. Janez, hvala je premalo!

 In je večja kot sem mislil. Največja posoda, ki jo premorem je bila glih za glih. Drevo ima dušo. Dve.

 Hinoki cipresa - presajena prejšnji teden. Kandidat za EBO.

Se nadaljuje...

Barve?

Pomlad

Saj paše. Ampak ni moj letni čas. Prehiter prehod iz severa, alergija, stresi, skoraj samo posel.
Vmes hitenje med bonsaji in vedno manj spanja.
Ni, da bi bil slabe volje. Za pisanje tule sem pa prazen.

Hčerki v objem

Enako čutiva, a se premalo vidiva. Pogrešam jo, mojo Piki. Dobro, da Amsterdam ni predaleč. Zjutraj sedeš v avto, zvečer pa objemaš nasmejano glasbenico, ki prvič v življenju, especial for me, naredi gibanico. Eh ja...

 Je uspela? Bo dobra?

 Njam...

Takale pot, sam, je zelo primerna za premišljevanja. Mogoče kdaj napišem kaj sem stuhtal. Sicer pa je treba pazit na cesto. Bilo je kar nekaj kritičnih situcij. Ena zame, ki se je srečno iztekla, ostale za druge, in niso so vse srečno iztekle...

Holandskih hiš za Ruth nisem slikal. Niti dneva odprtih vrat v Lodderju. Nova roba je na voljo. Bonsajska mislim.