EBA 2012

Slovenska bonsajska scena je zadnji vikend v Monsu gostila smetano, sladko in kislo, s cele Evrope. Namen - predstaviti naj bonsaje stare celine je in ni uspel. Nekaj obljubljenih, taboljših seveda, primerkov ni prispelo, nekaj prispelih ni bilo na nivoju. Ampak. Kaj boljšega pri nas še ni bilo videti. In roko na srce, nekaj časa več ne bo. Organizacija Slovenskega bonsaj kluba je bila brezhibna, zato so bili zadovoljni skoraj vsi. Puščobe in pametnjakoviči se itak vedno najdejo.

Takole se je krivil moj Celtis sinensis na razstavni polici:

Takole je nekriva čakala moja smreka na ...

... rezkanje, rezanje, žičenje in krivljenje. Skrivljena sva bila tudi krivca, Janez  in jaz.

 Ki nikoli ne bom umetnik, smrk...

...in nikoli več ne bom delal kake demonstracije.

Vstajenje

Od jutra do večera

Tuli pani

Križanje

Celtis sinensis

2012

2007

Počasi ga peljem proti viziji. Seveda, posoda in čas. Potrpljenje.

Ki ga v bistvu nimam.

Mogoče ja, za drevesa...

Pazi!

Še ena v levo

Kobayashi

Juniperus chinensis 'Itoigawa' - z imenom (moji bonsaji jih imajo bolj malo) Kobayashi.

Mojster z Japonske je pustil na njem idejo, v meni premik. Upam, da slediva.

Deblo in veje niso očiščeni, ožičeni za razstavo.

Ker ni treba.

Za zdaj.

od 2008

preko 2010

mimo 2012

Posode so moj fetiš. In tale je za moj okus boljša. Pa še vedno ne taprava.
Niti oblika.

Niti jaz.

Pet let

V petih letih je Carpinus laxiflora postal Carpinus coreana. Ja, še vedno se učimo. Še dve do tri leta, pa bo, kar temu pravimo - vizija. Počas, pa z adohtjo.