Azeleje

Azeleje Rhododendron indicum so v bonsajizmu, predvsem na Japonskem, dobile svoje posebno, lahko rečemo častno mesto. So najbolj cvetoče vrste bonsajev. Njihova vzgoja pa je drugačna in posebna. Da nas razveseljujejo z obilico cvetja, je potrebno poznati kar nekaj njihovih značilnosti.
V moji zbirki sta se letos šopirili dve. Obe še kot predbonsaja. Se pravi, manjka jima še kar nekaj kilometrov, da bosta dosegli končno podobo.

Rhododendron indicum 'Nikko'; drugo leto vzgoje. Letos je cvetela skoraj 6 tednov. In bi še. Vendar je trenutno pomembnejši njen razvoj krošnje.

Odstranjevanje cvetov do baze mora biti opravljeno natančno, saj v nasprotnem premeru drevo začne tvoriti semnske zasnove, kar mu jemlje preveč prepotrebne energije.

Rhododendron indicum 'Kaho' ; letošnja pridobitev.

Tipičen predbonsaj, ki je zaradi prevelikega števila napak zapustil domovino Japonsko. Temu primerna je bila tudi cena, ki pa še zdaleč ni nizka. Potrpežljivost in natančnost pri nadaljnem delu se bo nekako v petih letih obrestovala. Nebarij in linija debla sta pa prepričljiva.
Po odstranitvi cvetov še odstranitev odvečnih in narobe rastočih vej. Te so pri azelejah izredno krhke. Debelješe je nujno žagati.

Obdelava rane je za pravilno celjenje ključna. Na žalost se s tem na daljnem vzhodu niso preveč ukvarjali.


Če ne drugje, pri azelejah je uporaba cepilne smole obvezna.
V naslednjih dneh pa naprej.

Ne tako prost dan

Jutranji pozdravi!



Malo kasneje so vsi odšli. Jan plezat, Ruth in Miha na turni smuk, Pia na kolo.
Mene je čakal zanemarjen in preraščen vrt jamadorijev. Nekaj mrtvih je zapustilo prostor. Zraven pa še ogromno plevela in vej dreves, ki borcem nudijo senco.

Večina njih je v popolni kondiciji!

Vsakodnevni dež jim ugaja. Kot tudi rdečim polžem. Kamor primeš jih je polno. Kako se jih znebiti?

Filozofija neuspeha

Reinhold Messner - ŽIVLJENJE NA SKRAJNIH MEJAH

... eno samo garanje je vlačiti sani po terenu, razritem od vetra. Sneg je suh. Mraz zadržuje sani, smuči in s tem napredovanje. Toda brez sani bi bil izgubljen. Pomenijo moj dom, moje vse, brez njih bi bil mrtev. Torej jih moram vlačiti s seboj. Pomenijo breme in varnost obenem. Sleherni korak je muka. Umetnost je, in zagotovo ne preprosta, v teh okoliščinah najti svoj ritem, izprazniti glavo in ne razmišljati, da je zdaj prehojen eden od desetih milijonov korakov...

Toda, če si že na začetku nekdo reče, zdaj bo pa trajalo cel mesec, je že izgubljen. Pri takšnem početju mislim vedno le na danes, na dnevno razdaljo in v mislih odplavam stran. Opazujem svetlobo -pogosto zelo lepo - v sivih, zelenih, rumenkastih odtenkih, odvisno od tega, kje je sonce in kašne barve je vreme. Ko se poslabša, postane vse sivo. Kljub popolni belini je svet skoraj črn, temačen. Tako temačen, da celo v viharju ne moreš nositi očal. Toda celo takrat in pri popolni osredotočenosti velja izključiti jutri in včeraj ter biti na poti TU in zdaj. Brezčasno, kot na drugem planetu.

...

Spraševal sem se, kako se bom spoprijel z izkušnjo neuspeha. Neuspeh sam po sebi ni pomemben. Ključno je, kar izhaja neposredno iz njega, notranje doživljanje, postavljanje sebe pod vprašaj, tudi obupavanje. To je nov začetek in možnost, da spoznamo svoje meje in prerastemo svoje dvome. Moja notranja naravnanost se spreminja predvsem ob neuspehih. Pri tem pa nisem postal mehkejši, le bolj trdoživ.

Ob neuspehih namreč spozaš svojo omejenost. Zaradi tega je neuspeh močnejša izkušnja kot uspeh. Osvojitev cilja pomeni, da si tega zmožen, nič več. Cilj je s tem izginil. Pri neuspehu pa cilj ostane. Sledi lahko obupavanje, ko skušaš svoj neuspeh doživeti, dojeti svojo mejo!

Kako pogosto mi je spodletelo?! Že kot dečku. toda komur že v mladih letih ni spodletelo, pozneje obupa ne bo maral sprejeti kot sporočila, kot spoznanja o lastnih omejitvah. Neuspeh bo moral spoznati kot nekaj brezizhodnega. Tudi v neuspehu se je treba uriti z majhnimi koraki. Človeku, ki prvič doživi neuspeh, se godi kot plezalcu v ledeniški razpoki, ki se ne brani, ki se obupu ne zoperstavi s svojo napadalnostjo, življenjskim pogumom, z vso silo. Ko sem vedno znova sprejemal življenjske izzive, to ni bilo zato, ker bi bil častihlepnejši od drugih, temveč morda zato, ker sem v neuspehu videl zadosten razlog, da sem si upal nova poskusiti.

...

Kako more nekdo prepisovati moje misli?!

Sobotne priloge

Kar ne zmanjka jih. Vsak ima kakšno nujo. Odvračajo slabe misli, umirjajo. Brišejo potrebo po denarju in ne stokajo o težavah. Potrebujem jih in oni mene.
Kanček čisto naravnega, za večino neopaznega. Kaj nama "Dominikanska republika"?
Z Ruth sva si zaželela navala zvokov, napada harmonij, popolnoma kontroliranih tonov. V Besnici, pod šotorom, bolj namenjenim ansamblom 'goveje muske', so vsa pričakovanja izponili Perpetuum Jazzile. Prevelik šotor ali premalo ljudi? Kar sploh ni bilo pomembno. Struktura poslušalstva evidentno drugačna kot lani v Cankarju.

Zasedba okrnjena. Zvoki popolni!



A poslušalstvo, čeprav maloštevilno, je bilo v celoti mnogo srčnejše, kot lansko ljubljansko. Presenečen jaz, presenečni izvajalci. Na koncu smo stali in peli ' ...o happy day!!!'
Za puhaste objeme sreče ne rabim denarja. Za nesrečo pač!

Itoigawa - mrtev les

Čiščenje in obdelava debla. Umetno zavit okoli svoje osi ne dopušča napake. Narobe določena mrtva vena pomeni odmiranje vej.

Šari
Jini so obdelani. Ko bo definirana krošnja se bo pokazala njihova skladnost. Ali neskladnost.

Samo drevo ponuja kar nekaj rešitev. Po temeljiti študiji je jasno, da bo za letos deležno le še intenzivnega gnojenja in pinciranja. Stranske veje so še prešibke.

Itoigawa izziv

Ponovni stik z bonsaji pospeši željo po ustvarjanju. Zgodnje poletje ni ravno pravi čas, vendar so vrste, ki to dovoljujejo. Predvsem brini. Težim k napredku, nadgradnji znanja. Za to potrebujem dober material.

Juniperus chinensis 'Itoigawa' je rasel pri mojstrih na Japonskem. Zrel čaka na uskladitev, preobrazbo.

Malo čiščenja za začetek. Odkrivanje skrivnosti, potenciala.

Sledi sedenje. Obračanja in prestavljanja v mogoče ter predvsem nemogoče položaje. Imaginacije. Treba bo izbrati pravo. Poooočas pa z andohtjo!

Spet me preseneča in hkrati veseli, da ni prepričal potencialnih kupcev. Predvsem zaradi cene.

Krajšanja

Japonski črni bor - Pinus thunbergii
Njegova nenavadnost me je poleg enkratne razvejanosti prepričala, da je pred nekaj tedni našel prostor pod slovenskim soncem (in dežjem). A o tem v jesensko zimskem času, ko bo čas za resenjše posege. Do takrat bo treba delati na zgostitvi vej in krajšanju iglic. Tehnika je enaka kot pri ostalih borih s parnimi iglicami - ruševje, rdeči bor. Postopek je znan, a zaradi pravilnega timinga opravil, zahteven.

Včeraj je bil čas krajšanja močnih poganjkov. Srednje močni so bili postriženi pred 14 dnevi. Napaka? Njet.
Poleg krajšanja poganjkov je svetloba ključnega pomena za nastavljanje novih brstov v notranjosti. Krošnjo sem zato "odprl". Oblika sedaj ni pomembna. Važna je vizija.
Celtis mi je vzel šolsko uro. Nabralo se je za 10 litrov odstranjenih vejic. Žival odganja na vseh koncih.
Janezova Pyracantha je našla začasno domovanje v mojem vrtu z namenom, da bi njeno bujno cvetenje lahko občudovalo čim več oči. A vreme ji ni naklonjeno.

Azeleja pa se šopiri že štiri tedne. Pod streho in ne na direktnem soncu se še vedno cveti na polno. Lola je dobila nov, večji življenjski prostor. Zaenkrat je še zmedena.

Kdo pa ni?