Filozofija neuspeha

Reinhold Messner - ŽIVLJENJE NA SKRAJNIH MEJAH

... eno samo garanje je vlačiti sani po terenu, razritem od vetra. Sneg je suh. Mraz zadržuje sani, smuči in s tem napredovanje. Toda brez sani bi bil izgubljen. Pomenijo moj dom, moje vse, brez njih bi bil mrtev. Torej jih moram vlačiti s seboj. Pomenijo breme in varnost obenem. Sleherni korak je muka. Umetnost je, in zagotovo ne preprosta, v teh okoliščinah najti svoj ritem, izprazniti glavo in ne razmišljati, da je zdaj prehojen eden od desetih milijonov korakov...

Toda, če si že na začetku nekdo reče, zdaj bo pa trajalo cel mesec, je že izgubljen. Pri takšnem početju mislim vedno le na danes, na dnevno razdaljo in v mislih odplavam stran. Opazujem svetlobo -pogosto zelo lepo - v sivih, zelenih, rumenkastih odtenkih, odvisno od tega, kje je sonce in kašne barve je vreme. Ko se poslabša, postane vse sivo. Kljub popolni belini je svet skoraj črn, temačen. Tako temačen, da celo v viharju ne moreš nositi očal. Toda celo takrat in pri popolni osredotočenosti velja izključiti jutri in včeraj ter biti na poti TU in zdaj. Brezčasno, kot na drugem planetu.

...

Spraševal sem se, kako se bom spoprijel z izkušnjo neuspeha. Neuspeh sam po sebi ni pomemben. Ključno je, kar izhaja neposredno iz njega, notranje doživljanje, postavljanje sebe pod vprašaj, tudi obupavanje. To je nov začetek in možnost, da spoznamo svoje meje in prerastemo svoje dvome. Moja notranja naravnanost se spreminja predvsem ob neuspehih. Pri tem pa nisem postal mehkejši, le bolj trdoživ.

Ob neuspehih namreč spozaš svojo omejenost. Zaradi tega je neuspeh močnejša izkušnja kot uspeh. Osvojitev cilja pomeni, da si tega zmožen, nič več. Cilj je s tem izginil. Pri neuspehu pa cilj ostane. Sledi lahko obupavanje, ko skušaš svoj neuspeh doživeti, dojeti svojo mejo!

Kako pogosto mi je spodletelo?! Že kot dečku. toda komur že v mladih letih ni spodletelo, pozneje obupa ne bo maral sprejeti kot sporočila, kot spoznanja o lastnih omejitvah. Neuspeh bo moral spoznati kot nekaj brezizhodnega. Tudi v neuspehu se je treba uriti z majhnimi koraki. Človeku, ki prvič doživi neuspeh, se godi kot plezalcu v ledeniški razpoki, ki se ne brani, ki se obupu ne zoperstavi s svojo napadalnostjo, življenjskim pogumom, z vso silo. Ko sem vedno znova sprejemal življenjske izzive, to ni bilo zato, ker bi bil častihlepnejši od drugih, temveč morda zato, ker sem v neuspehu videl zadosten razlog, da sem si upal nova poskusiti.

...

Kako more nekdo prepisovati moje misli?!