Karavanke

Beg v višine iz petih razlogov: gore, samota, trening, narava, hlad. Dva od teh sta bila le želja. Samota prevečkrat prekinjena z Dober dan, hlad pa se je potegnil previsoko, kamor vrhovi naših gora ne sežejo. Iz Drage čez Preval na Begunjšico, na Zelenico, Vrtačo, Stol, do Tinčkove koče, na Roblek in nazaj v Drago. Užitek drvenja navzgor in navzdol, ko kljub butanju srca telesu ne zmanjka moči.

Oči na pecljih pa beležijo trenutke. Persen.

Igra oblakov in svetlobe ustavi korak. Let sokola, prehitrega za pritisk na sprožilec je čas za počitek. Če vidiš, če čutiš. Živo in neživo. Vsekakror živo. Malenkosti trenutkov so močnejše od pomakanja trnkov v enolončnico vsakdana.

Balvani. Odkruški. Povod za esej o miniljivosti in relativnosti časa. Še parkrat spat in ne bo me več. Oni ostanejo večno?

Zvoki. Tišina, napolnjena s pogovori ptic, jokanjem mladičev, šelestenjem listja, ki počasi zaključuje letošnje delo. Plodovi dreves zorijo. Hrana za mnoge, seme za prihodnost. Gozd je danes drugačen kot je bil pred desetletji. Ravno tak, kot ga vidiš. Jerebike sekajo monotonost zelenega.

Ki monotonost sploh ni. Ukrivljena starost govori o pogojih življenja. Ki se dogaja. Počasi, nezanesljivo, do smrti.

Drevesa, prepuščena samo naravi, odmaknjena v strmine, varna pred motorkami, so drugačna. Kako podobno je pri ljudeh!

Je res smisel življenja življenje na plaži, čivava in Bmw?

Pa se je začelo

Leto iskanj menja mesec kopanj. Prvi del.

Vroč dan. Za taka dela sploh neprimeren. Prilagajanja urnika pač.

Predpriprava

Konec poletja se bliža. Ko to začutijo drevesa, se počasi začnejo pripravljati na zimo. Prihaja čas jamadorijev. Izkušnje zadnjih let so najpomebnejše. Zato sva se z Urošem na sezono pripravila.
Pravzaprav sva pripravila substrat, ključni (med drugim) faktor uspeha preživetja.
Mešanica vulkanskega peska, akadame, perlita, liapora in glinopora. Med sajenjem bom dodal še nekaj vlaknatega šotnega substrata in akadame.
Komponente so se v vročini presušile, zato se je pri sejanju kadilo, kadilo. A le tako je možno odstraniti prah in delce, manjše od dveh milimetrov.

Sušilnica je prazna.

Čas za smreke je že skoraj tu, ruševje pa v septembru. Letos je bila zima dolga, rast zapoznela, čas izkopov bo kasnejši.

Urnik

V tednu odsotnosti se nabere. Nekaj počaka, drugo pride na novo. Delo, dogodki, obveznosti, trening...Vse bo treba strpat v dni, ure, minute. Pozabljivost kot izgovor ne šteje več. Brez koledarja opravil, urnika ne gre več. Delitev spiska po pomembnosti pomaga lajšati stres. Včasih je treba pritisniti Delate, včasih improvizirati. Nasploh pri prilagajanju se času drugih, predvsem tistih, ki urnika nimajo.
Postati gospodar svojega časa, štiriperesne deteljice zadovoljstva. Utopija?

Pokljuka

Spet en teden Pokljuke. Kombinacija dela in dopusta. Biatlon in trening.

V gore

Podgorniki smo po dušah bolj gorniki. Vse nas vleče gor. Ruth je to poletje obletala pol Julijcev, četrt Kamniških in tričetrt Kravank. S Pio sta uživali na Ledinah.
Fanta sta že en mesec v Kanadi. V gorah in stenah, zastrupljena s plezanjem.
Moj prispevek je še najmanjši. Kombinacija sredogorja in gora, v kontekstu treningov. V bistvu sem še najbolj Podgornik.

Asociacija

Asociacija na počutja.

Hinoki cipresa

Chamaecyparis obtusa Lani in danes

V senci vročine si konec tedna hladim predvsem dušo z ustvarjanjem. Po letu in pol je cipresa napredovala. Kot tudi moj pristop, pogled in delo z bonsaji.

Začetek zgodbe:

http://bonsajiblog.blogspot.com/2007/10/hinoki-1del.html

Diagnoza

Lahko bi se imenoval Kovinar. V meni je zaloga težkih kovin, ki pa imajo tu popolnoma drugačno vrednost kot na borzi. Od kje? Nimam pojma. Zaupam dr. Golenhofenu, zaupam sebi. Ne bo pa šlo brez kompromisov. Priporočila o netreniranju ne bom, vsaj dokler se ne pokaže Stop znak (če se), upošteval popolno. Manj je več in poslušaj svoje telo.
Podobne, samo dosti resnejše težave je imel prijatelj Tomaž Humar. Z Dominikovo pomočjo je danes zdrav. Drug človek. Sam kanim ostati isti človek, zdrav pa absolutno. Čez štiri mesece ne bom več Kovinar. Le Podgornik.
Iščem podatke o vplivu kositra in na sploh težkih kovin na organizem. Prosim za pomoč.
Zdaj pa gledat kaj pravi Dalaj Lama.

Bolečina in upanje

Danes navsezgodaj sem na svet gledal zviška. Seveda, s hribov. Pacient. Navzdol, divje na polno, nafilan...in spet krči. V obe nogi, v stegna, meča in dimlje hkrati. Do fula. O taki bolečini se ne da pisat. Tulil sem ko ž'vau. Jokal kot otrok. In šlo mi je na bruhanje, izgubljal sem zavest. Izkušnja za analizo. Zakaj? Popil sem dovolj izotočninega napitka, sladkorja v krvi mi ni manjkalo, energije in moči tudi ne, nisem pretreniran ali preutrujen,... Zakaj?
Jutri grem k zdravniku, pa če bo treba še h kateremu. To se mi dogaja prevečkrat. Poleg tega me grabi ponoči, skoraj vsak teden, tudi večkrat. Pa glih mene!? Nočem jamrat, a nikomur ne želim podobne izkušnje. Mogoče so krivi klopi?
Nekaj ne štima. Če ima kdo kakšno razlago, teorijo, recept..., se priporočam.

Popoldan se je svet začel obračat v smer, ki si jo z Ruth tako zelo želiva. Samo malo, čisto malo, ampak vidno. Kadar stremiš z vso silo k nekemu cilju, se počasi dogodki sami začnejo obračat v njegovo smer. Da stremiš, pomeni da deluješ! Če drži da kdor čaka dočaka in da upanje umre zadnje, potem je to to. A kaj? Še čakava, ampak kvalitetno.