Do sonca in nazaj

Ruth teče od doma do Ajdovščine. 100 km preizkušnje. V megli in s soncem v srcu.
Jaz pa v srcu sonca nimam. Sem ga moral povohat od blizu.
Iz megle je rosilo, iz por znojilo. Divjanje duše na meji blaznega. Dokler...
...počasi slike ne dobijo barv. Pulz pade, temperatura tudi.

S krpljami, za smuči ga je spodaj še premalo.

Navzgor, gor, proti soncu.

Pozdravit zadnje macesne, poslušat veter, tulit v mili mraz.

Gledat divjanja, motit gamse, sedet vase.

Preganjat sivino, barvat počutje.

Pozdravit sebe.

In sneg, in sence.

Mir in višino.

Prej in potem.

Stokat od sreče, zavijat kot volk.

Med tisoč kontrastov, tisoč oblik,

pod desetino praznih vrhov.

Leže,

in stoje.

Z ovacijo metežev, mirnostjo skal in dreves,

odtisi svojih stopinj,

plesočimi oblaki,

igranjem svetlobe,

in pozdravnim govorom prijateljice zime.

Potem pa nazaj v temo.

Z napolnjenimi baterijami in nogami v krčih.

P.S: doma sem pozabil stativ, obe zaslonki sem pa imel odprti do konca :)

Sonny Rollins

Sonny Rollins - kriv za kratko štiriurno spanje, prepojeno z neverjetno mehko improvizacijo sanj.
Poslušanje jazz legende v živo, bilo je v Zagrebu, ob spremstvu priznanih slovenskih jazzistov in Pie seveda, je zapolnilo vse prazne prostore od številk do snega begajočega uma. Prebujanje preveč zamrtih čutov, totalen relax.
Polno, popolno.

Ne pisat, poslušat!

Sonny jih ima 79. Njegova glasba pa bo večna. Nekaterim to uspe, le redkim.

Pa je tu

Kot nekateri ne zamudijo španskih nadaljevank (ali Kmetije npr.), drugi fuzbalske tekme, morja..., je zame prvi pravi sneg notranja 'obveznost'. Belo sporočilo. Točka orientacije na poti ravnovesja.
Gorenjske doline so ostale nage. Pokljuka pač ne.

Četrt metra ga je dovolj za prvo turo. Bolj sprehod. Soočenje.

Na planini Šeh samuje Stanko. Proč od vseh, v majhni brunarici živi svoj mir. Poznava se že par let. On mi pove o svojem doživljanju samote, jaz njemu o svojem. Sanjava naprej.

Njemu duh Aljaske, meni duh bivanja nekje proč. Instant.

Pol ure je bilo dovolj. On v drva, jaz nazaj na sneg.

Razen otroka v sebi, nisem srečal nikogar.

Le na koncu. Center deluje. Biatlonci jo že drajsajo.

Polna luna je imela tokrat močnejši vpliv na vreme. Name pa posrednega.

Tole je boljše od Tv. Tu ni kaj dost za razumet.

Happy?

Brez dvoma.

Še malo jeseni

Pušpani so posajeni. Tisoč litrov substrata, 16 ur dela.

Buxus orgija

Včasih moraš imeti srečo. No, fajn je, če jo imaš vedno, ampak to je utopija. Sreča je za vsakogar drugačne oblike, barve in vonja. Za bonsajista pa je - evo tole:
Klic kolega , ki ve pri katerih stvareh se mi poviša pulz, je vse načrte za včerajšnji dan postavil na glavo. Tokrat brez preklinjanja. Nekje, ob stoletni hiši, sredi starega mestnega jedra, so stoletni pušpani nekomu postali odveč. Z Andrejem, specialistom za izkopavanje urbanih jamadorijev, sva celo dopoldne rezala, štihala, kopala. Pffff, saj to ni res :)

In tako petinštiridestkrat.

Tomažev šesti čut o pravem času na pravem mestu je bil uporabljen v obojestransko zadovoljstvo.

Debate o popolnosti, sreči, bodočnosti, opcijah je pregnala noč.

Na njivi, začasno zakopani, pa čakajo starčki na novo življenje.

Mene pa boli zapestje. Kako bi me šele srce, če bi ta zaklad ležal nekje na odpadu. Matjaž, rešil si 45 življenj, enega, prvazaprav dva, pa prijetno razdrmal. Hvala!

Odsev

Bežen klik na narcisoiden drevored, v brezvetrju jutra, ob prehodu poletja v jesen, zelenega v rumeno. Vse je živo, samo odsevi so mrtvi. A le oni dajejo trenutku pomen.
Slika me asociira na prehod. Prehod iz mladosti v starost. Relativen pojem, katerega mejo z leti pomikaš navzgor, dokler ne začutiš hladnih vetrov ki naznanjo zimo. Takrat je zadnji čas za odseve. Mrtve spomine na sladke in grenke izkušnje, ki so tvojemu življenju dali obliko.

Jesen

Lovil sem jesen, lovil sem čas in svetlobo. Zmanjkalo je obeh.

Nič

Nič. Nimam volje, nimam komentarjev, nimam časa, nič, čisto nič. Rad bi ujel vse barve jeseni, rad bi jedel prvi sneg, rad bi bil miren v pisarni, sproščen na treningu, rad bi... Pa nič.
Ne še.
Tol'k 'mam za povedat. Pa n'č več.

Poglavja

Zaključil sem pomembno poglavje. Moči in volje za ostala ostaja na pretek. Po vrsti, nujnosti, času ali včasih zgolj počutju se listi obračajo, se zgodbe razvijajo. V knjigi z naslovom Življenje, ki je edina, za katero ne vemo koliko strani obsega. Seveda ne, ko pa še ni napisana. Zgolj ideje, ki pa jih usode in naključja obdelujejo po svoje.