Ruth - 800 km

Po tednu Pokljuke, bo naslednjih 10 dni posvečenih moji ljubezni, Ruth. Njena ultramaratonska žilica se napenja v drugih letnih časih kot moja. Trenutno jo razganja po slovenskihh gorah. V 14 dneh namerava preteči Slovensko planinsko pot - SPP, od Maribora do Ankarana, 800 kilometrov. Dnevnik najdete na njenem blogu.

Ker je doma treba marsikaj postoriti, jo bomo domači spremljali takole, in po etepah v hribih. Pridružil se ji bom v torek v Vratih, potem pa šibava čez Triglav na Kriške pode, Razor, Prisojnik, Jalovec in Trento, naprej pa bo nekaj dni spet sama.

Orjak

Ima zgodovino, ima žmoht, ima težo, ima prihodnost!
Zvit, zvito čaka.
Bo ležal?

Malo bolj pokonci, bolj postrani?

Z detajli, ki jih človeška roka ne zna narediti.

In detajli, ki jih bo morala.

Počasi prihaja njegov čas. Zaenkrat le opazovan. In božan.

Prepoln neznank.

Neuravnotežen, močan. Orjaški.

Z znaki, ki so jih zarezala stoletja (več kot dve, po letnicah),

na kocu nebo prevelik. Bo bonsaj.

Velik.

Veliki.

Če imaš dvolj Eur, je lahko tvoj!
Šala!

Upanje

Žge, žre, žnj

Tole pribijanje od zgoraj ni zame.
Je pa inkubator. Nedonošene želje, cilji, ideje se vsako leto v tem obdobju, če pride (letos je pretirano vroče), napihujejo kot vzhajajoče testo polnozrnatega kruha. Zrn je manj, vedno manj. Mogoče je bilo prejšnja leta to vzrok za nepopoln, kvazi izdelek?
Žge in žre. Pravzaprav najeda.
Ne maram poletja.

Še

Kva čmo, če manjka adrenalina, če je prevroče...

če ni časa. Ostanejo vsaj slike. In načrti.

Še skupinska

Naš ribnik

Doma imamo ribnik. V ribniku je voda. V njej so ribe. Ta veliki Koi so pozimi umrli. Ta mali veselo plavajo in čakajo na hrano. Imamo tudi žabo, veliko belouško in polno komarjev. Komarjev ne maram, ker me ponočii pikajo. V vodi so tudi lokvanji. :)

Namišljena kraljica se nastavlja. Soncu, čakajoč na poljub...

Nepremična opazuje rdeče podmornice

in bele podmornice,

na pol v vodi,

na pol budna.

Sovpada z okoljem. Mimikrira.

To je naša žaba. Ena od njih.

V bistvu so žabe lepe. Od kod potem odpor pred prijemom, kaj šele poljubom?

Njena hrana pa hodi po vodi. Nič takega. Dokler traja.

En cvet, čudovit lokvanjev cvet.

Na katrega listih seveda sedi žaba.

Ob robu, na jugu, žubori...

Pogum velja.

Dokaz kaj naredi poljub!

Ja, je že na suhem.

Belouške nisem slikal, ker je nisem videl. Gotovo se mi je nekam skrila.

V imenu reklame

Omejitev časa pri ustvarjanju in hkrati zahteva, tokrat za potrebe Pop Tv, da je delo končano v štirih urah, ne, spet potrdtitev, to ni zame. A se je za promocijo in reklamo včasih treba potuhniti za zaveso odločitve. Res, samo včasih.

Tora projekt, s pomočjo Rolanda - kitajski brin.
In ko se hiti, se delajo napake. In ko se naredi napaka, je zadovljstvo začinjeno z nelagodjem.
Iz drevesa in brzine nastane nedokončana, torej tudi za reklamo ne najboljša, podoba. Z napako poteka žive vene.

Bolj smo hiteli, manj sem bil pri stvari. Na srečo je Tomaž trdnejši. Mojo idejo je speljal do konca v svojem slogu.

Manjkajočih ur se ne da nadomestiti. Ostane le še čas za finese.

Ko pa bo prispevek objavljen, jasno, sporočim.

Flanelasti izrastki

Z nasprotjem tistega v Cernu, moj notranji trkalnik proizvaja fuzijo s polno močjo. Že dvomim, da je bila bolečina v nogi znak tromboze. Trki delcev, manjših od vektorskih bozonov, na podstrešju ne bruhajo neskončne energije. Kar bi pričakovali znastveniki.
Ne. Brutalno drvijo po neskončno dolgi cevi, ki je seveda tudi daljša od tiste v Cernu, iz preteklosti v sedanjost in v prihodnost kreirajo nekaj, še najbolj podobnega flanelastim izrastkom, mehkim a motečim, obešenim na um.

Zanašanje na statiko in trdnost, odpornost predora je upanje. Rešitev pa tiči drugje. V centru, procesorju, kjer prostora za zbiranje podatkov nikoli ne zmanjka. In prostor zato ni problem. Problem je teža. Nekateri so pretežki. Težji od mase mojega Jaza.

Kako naprej?
Kako zaustaviti fuzijo?
S čim uničiti flanelaste izrastke?
Kam in kako z bremenom?