Učne ure

Tale stric, Marc Noelanders po imenu, po slovesu in znanju profesionalni bonsajist, je kriv za razstavo. In tudi za prenašanje znanja ukaželjnim. 

 Letos so znanje delili: Serge Clemence

 Ryan Neil

 in  Michele Andolfo

 Vedno kaj odneseš.

Noelanders trophy 2011

Dnevi grmenja so mimo. Okoli 100 bonsajev, tisoče ljudi, malha vtisov in eno spoznanje.

Skoraj polna slovenska zasedba.

Zmagovalec 2011 - Pinus mugo

In del predstavnikov osme sile:

Napredujem.

CHAMAECYPARIS PISIFERA - NOELANDERS TROPHY

Pripravljena na ogled. Sloka cipresa, visoka 80 cm, gre jutri z mano v Belgijo. Noeladers trophy velja v Evropi za najprestižnejšo razstavo bonsajev.  Od  preko 400 prijavljenih dreves iz cele Evrope, jih komisija izbere dobrih sto. Zato je pokazati svoje delo tu čast, je uspeh, je potrditev, samopotrditev.

Takole je zgledala ob prijavi lanskega septembra. Prepripričjivo, a nedokončano, lahko bi rekel Pallovsko. Naturalistično. Moj ego pa hoče več. Hoče svoje. Hoče urejenost.

Pa sem urejal. Detajl za detajlom. Najprej suh les, jin, nato krošnjo. Prebogata, preširoka je bila.



Iskanje ravnovesja med linijo debla, težiščem in praznimi prostori v krošnji je ključno. Z ure v uro več komaj vidnih žičk in oblikovanje po milimetrih.



Proti koncu. Čas za fotografijo. In prav fotografija velikokrat pokaže, kar oko ne vidi. Piko na i.

Dvajset ur dela. Čas do zadovoljstva. Zame je sedaj to to. Harmonija, naraven izgled, urejenost.



   

Seveda  ima nekaj napak. Kdo pa jih nima? Prisluhnil bom kritikam mojstrov in kolegov. Ter upošteval. Ali pa tudi ne. Odvisno. Ne od osebe, kritika. Od pomena. Od kompatibilnosti kritke do mojega pogleda na umetnost.

Premik

Moja duša je povezana s telesom. Je njegova prijateljica, če ne žena. Mogoče ljubica. Ali pa vsaj tajnica.
Ko ga zanemarjam, je sitna (ja, gotovo bo žena). Igra tihe igre iz ozadja, nasmejana, a s strelami v očeh. Ko se igre prevesijo v napade, je hudič. Takrat sem siten jaz. Najprej do drugih. Na koncu do sebe. Živa pšoba.
Ustavljena v času, prijavljena za pogin.
Alarm.

Rešitev je vedno enaka. Treba je pognat mašino. Zamenjat olje, prestavit v prvo in počasi, ker hitreje ne gre, na pot. Problem mojih ventilov je, da se samodejno izklopijo, ko ugotovijo, in pri tem seveda izdatno pomaga ona, duša, da ta pot nima nobenega cilja. Brezvezno cijazenje po neskončni ravnini? Ja, pa ja. Ne gre. Ne deluje. Hočem piko. Rdeč križec na zemljevidu.

Sprva plah znak, zarisan duši na ogled. Če je, pa ponavadi ni, postavljen v njej, spet duši namreč, ljubi koordinati, se zgodi samodejen vžig, se zgodi premik. Takrat v smer. V cilj.

Čutim, da se premikam. Kam? Ne, ne, tokrat ne na sever. Zanimivo. Na vzhod. In navzgor. S smučmi.

Mustagh Ata, 7546 m

Zaenkrat je to to. Da bo pika postala klicaj, bo pa...

Macesen

Odjuga je prispevala možnost. Ponujal jo je macesen. Izkoristil pa jaz.

Prvo oblikovanje:

Pozicioniranje vej je glede na čas približno. Za bonsaj je še čas. Zgleda pa vsaj drevo, ne pa prej, kar nekaj...



Utrip

"Čez čas spoznaš razliko med držanjem za roke in objemanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odprtosti in da družba ne pomeni varnosti. Začneš se zavedati, da poljubi niso pogodbe, darila pa ne obljube! Poraze priznavaš s ponosno dvignjeno glavo in široko odprtih oči, pokončno kot mož, ne potrto kot otrok. Naučiš se graditi ceste za danes, ker je jutri za načrtovanje preveč negotov. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš.
Zato zasadi vrt ZASE, neguj svojo dušo in nikar ne čakaj, da ti kdo drug prinese rože. Vedi, da ti res lahko uspe...da si res močan in res vreden."

Tomaž Humar

Še en brin

V tegale sem se prvič obregnil januarja 2009.

Razen tega, da je umetno zvit, je bilo nično. Nemogoče, oziroma na silo, zato sva zaključila v takem stanju.

Sledilo je dve leti potrpežljivosti. Presajen v še vedno veliko posodo, v boljši substrat (Chabasai +akadama), občasno vršičkan in porezan, zmerno gnojen, se je počasi razvijal.
Pozno popoldan, dve uri. Počasi postaja podoben bonsaju. Spomladi v primerno posodo, poleti finese pa bo. Vsako drevo ima svoj karakter. Včasih je skrit, včasih neizrazit. S potrpljenjem in osebnim napredovanjem ga najdeš. Če.

S slikanjem se pa nisem potrudil. Na brzino, ni cajta.

Itoigawa

Kitajski brin, Juniperus chinensis 'Itoigawa', 25 cm

Takole, namesto novoletne jelke.
Toliko za letos.
Danes po pameti, drugo leto pa s pametjo!