Včerajšnji dokumentarec na TVS, avtorja Tomaža Kovšce in glavnega igralca Jureta Robiča, je ljudem, ki se hranimo z lastno bolečino, pognal po krvi drugačne vibracije kot večini, ki česa podobnega še niso doživeli.
Prah, nabran na zrcalu neskončnega gibanja, je predolgo zakrival pogled na praznino. Na luknjo, ki nastane vsako poletje. Ta je letos ogromna. Duša telesa brez cilja je duša brez prave volje. Oprijema se oprimkov vsakdana in miži. Ne opazi globine spodaj in ne gleda aurore zgoraj. Potrebe prikriva z nadomestki. Laže si. Pomembnost vsakdanjih nalog postavlja pred svojo nujo tudi takrat, ko to ni potrebno. Lenoba.
Prihaja zima. Tokrat brez glavnega cilja. A z mnogimi majhnimi. Brez moje hrane, mešanice adrenalina, snega, vetra, mraza in samote, bi počasi shiral, umrl. Prihaja čas za zdravljenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar