Ne tič, ne miš

Pokljuka je tokrat kar nekaj. V meglo zavit pršeč dež namaka že rahlo pomrznenja tla, pripravljena na sneg. Ki pa ga ni. Vajenega mrzlih lizanj zraka, me posiljeni jugozahodnik ob pomoči polne lune obliva z melanholijo. Moja očutljivost na vremenska in nebesna dogajanja je mojim bližnjim znana. Zato je bolje, da sem odmaknjen. Skoraj. Svoj delež mojega plimovanja dobiva prijatelj Matej, ki pa je na srečo prijatelj z nasmehom in trdo kožo ter mladi biatlonski upi, ki so sitnih trenerjev tako ali tako že vajeni.

Če bi danes gladil tvojo kožo ljuba moja, hrapave so moje roke.

Če bi danes skočil iz letala, mokrih kril mi moč pojenja.

Če bi danes risal na papir, bruhal črne bi oblake.

Če bi danes gledal se v ogledalo, razbil bi se do bistva.

Pa ne bom.

Zamižal bom, sestopil vstran in počakal jutri,

ko sneg prekrije blatne misli.