Ruhpolding - MSP v biatlonu

V nemškem Ruhpoldingu se odvija mladinsko svetovno prvenstvo v biatlonu. Včeraj sem šel navijat za Miha in ostale Slovence.

Foto reportaža (klikni)

rezultati

Še malo presajanja _ gaber in cipresa

V rastlinjaku se poznajo pomladne temperature. Nanje se odzivajo tudi nekateri bonsaji. Me veseli, me poživlja.

Chamaecyparis obtusa - Hinoki cipresa; 3. del

Koreninski sistem je bil sistem, da se reče. Celo dopoldne sem praskal in izpiral zemljo. Na žalost, res škoda, nebarija, sicer čudovito drevo, nima. Japonci že vedo, kaj prodajo v Evropo. Čaka še na obdelavo džinov (spodnji bo gotovo šel) in fino česanje.

Izbiral sem med šestimi posodami. S pomočjo Tilna sem izbral tole. Po najino, majka.
Malo z viška:
Prej:

Carpinus laxiflora - gaber, v novi posodi. In s skrajšanim vrhom. Pomoč kolegov drugačnega, boljšega videnja. Spredaj:

Zadaj:
In še razlika:

A kaj je tista bela pika spodaj? No, to je ena rdeča pika.
Barve, barve. Nisem se utegnil posvetiti fotografiji. Splomladi.

Od zore do mraka

Ob 5h se je Mrzli studenec vsaj približno držal svojega imena. Minus 11 stopinj. Za trening ta prava temperatura. Najprej malo hoje po ledeni cesti do Rudnega polja. V Icebugih je šlo, pulka pa je kljub 15 kg drasela lahkotno.

Viševnik se prebuja v soju lune.
Prvi sončni žarki so zažigali vrhove dreves. Prebujanje narave je res enkratno. Skoraj tako, kot prebujanje moje Ruth. Z ure v uro sem bil višje. Tudi temperatura. Okoli poldneva je bilo že kot konec marca. Rahel topel veter in sonce do fulla. Tišino so harmonizirali samo glasni napevi ptic. Res, pomladni občutki.
Sneg na sončnih legah je bil moker, v senci pa suh in zmrznjen.
Pogled na drugo stran. Karavanke.

Ob pol dveh je bila lakota huda. Kosilo v 15 minutah. Dehidirirano rižoto preliješ z vročo vodo, počakaš dest minut in ješ. Od ameriškega vesoljskega programa, kjer so razvili postopek, imamo tako tudi navadni zemljani korist. Hrana je pred pripravo izredno lahka, potem pa, kjub svojemu izvoru, okusna. Sploh, če si utrujen in lačen.
Predrajsal sem kar velik kos pokljuških cest. Srečal nisem niti enega človeka. Na Rudnem polju pa je bilo politično tekmovalno živahno. Kako drugače.

Misli so ob koncu dneva počasnejše, zrak pa počasi hladnejši in barve spet rdeče.
Zadnjo ure sem užil na sveže potegnjenih progah od Javorniške planine do Mrzlega studenca. Sladica.
Etapni situacijski trening. Manjkal je samo mraz. Ni hudič, da se v naslednjih treh tednih priprav tudi ta ne pokaže v vsaj približni obliki. V tisti ta pravi ga bo preveč na Aljaski.

Na Kitajskem pa takole:

Eh ja.

Rok - fat bike, friend biker

Milina. Javorniška planina na Pokljuki je dan pred vikendom samevala. Tišino sva parala samo zimoljubca, prijatelja, Aljaskarja, Rajmond - Rok in Rajko - Raje jaz.

Roku je pravočasno uspelo skompletirat bičikleto. Mislm, fat bike. Takole kolo je na Aljaski nekaj normalnega. Pri nas pa ljudje praviloma oči mečejo na peclje. Seveda moški zaradi kolesa, ženske pa...kva pa veš.
Gume so res obavtne. Moja smučka je videti prav shujšana.Ugtovila sva, da bova čez samo mesec dni že en dan garala. Naj bi bila okoli Skwentne. A to še ni nič. Čez samo dva meseca bova v pa Nomu!
Evo Roka v akciji. Najprej počitek.
Nato črnobela kristjanja.

In vožnja v liniji.
Družno sva jo mahnila tudi proti Kranjski. Dolini, seveda.

Evo Roka, skoraj v živo:

Jutri pa dan za pulko.Ljudje bodo pa spet čudno gledali, češ: " Kva pa je temu treba trugo sabo vlečt..."

Celtis sinensis - presajen

Telo je potrebno počitka. Zbujen od vetra, brez prave energije, utrujen od treningov, sem si ogledal bonsaje. Celtis je začel poganjati. Čas za presaditev. Ravno prav.
Dopoldan so ga ostre škarje osvobodile odvečnih vej, popoldan pa je dobil novo posodo. Na izbiro je imel tri. Sedel je v belo. Če že ni snega, naj bo vsaj posoda v stilu.
Brez Mihove pomoči ne bi šlo. Koprivovec je brez posode tehtal okli 15 kg. Obračanje med čiščenjem korenin z eno roko bi bilo prenaporno in nevarno za lomljenje občutljivih vejic.
S koreninami sva se zabavala skoraj dve uri. Neverjetno, v kakšni zemlji je srkal življenje. Ilovica, pomešana s šoto in kremenčevim peskom. Upam, da bo novo mešanico akadame, vulkanskega peska in humusa sprejel hvaležno.
Korenin, kar jih hočeš. Navskrižne in štrleče sem zato brez skrbi odstranil.

Pranje podnožja in mednožja.
Potem je sledila izbira posode in sajenje.

V jeseni je zgledal takole:

Sedaj pa takole:
Razvejanost:
V toplejših sobanah bo nadaljeval začeto. Rast.
Umetna pomlad.

Pulka

Smisel gibanja na Aljaski bo napredovanje. Korak za korakom, dan za dnem. Prilgoditev razmeram in počutju, brez razmišljanja o končnem cilju. Vsaj čim manj. V bistvu je dan v divjini narave podoben divjemu dnevu tukaj. Prilagajanje in reševanje problemov. Seveda so pa delo in problemi čisto nekaj drugega.

Vse potrebno bom trogal v nahrbtniku in na pulki. Pulka je skandinavski izraz za posebne vlečne sani. Moje so še posebaj posebne. Tomaž Avsenek iz podjetja Albatross fly je moje zahteve in ideje uspel roditi v karbonski, ultralahki izvedbi. Dva kilograma teže, trdnost, vodljivost in drsnost so atributi te, zame življenjsko pomembne, vlečne banje, v katero spravim do 18 kg opreme. Še bolj življenjsko pomembne in potrebne.

Lažje so sani, lažje jih vlečeš. Spet brez filozofije. Trši je sneg, lažje gre. Močnejši kot si, lažje gre. Enostavno.

In prišel je čas, ko je treba telesu povedat, da sneg ni vedno trd in da je osemnajst kilogramov včasih lahko mnogo težjih. Začetki so neudobni in težki. Ampak žvau se bo navadla. Ni hudič.

Končno na snegu

Pa je le prišla, čeprav le v hribe. Sreda in četrtek sta snežila. Čas za akcijo.
Temperatura okoli nule in nov sneg sta za mazanje klasičnih smuči praviloma nemogoča kombinacija. Tudi tokrat. Treningi so bili ob gaženju do kolen prava muka. Ob vedenju ZAKAJ, pa je vseeno šlo.

Hkrati je bil to tudi test oblačenja. Čisto moker, a vseeno suh. Je mogoče, je, je. Vseeno upam, da na Aljaski česa podobnega ne bo. Proti koncu sneženja je še malo podeževalo. Nižje od Rudnega polja je snega ohoho manj kot višje.



Je pa spet toplo, skoraj vroče. V sredo bo za trenutek bolje.

Važno da smo zdravi, pa da se mamo radi! Zadnjič ponoči sem razmišljal kako to, da sem lačen, če gre ljubezen skozi želodec?!