Dodana vrednost

Še ena poroka. Moški in ženska. Jin in jang. Živo in mrtvo.
Uživam v ustvarjanju.

Sicer je bila pa včeraj polna luna.

Če bi bil volk, bi tulil od bolečine. Ker pač nisem, se skliznil v mokre hribe. Pomagalo je.

Kva pa morem. Zadane.

In popusti. Kad tad.

Tanuki - 2.

Nadaljevanje:



Konec.
Za letos. Pot do bonsaja bo še dolga.

TANUKI

Umetno sožitje. Vcepljanje življenja. Kreacija. Vizualizacija. Simbioza. Bližnjica. Bonsajizem.
Vse to, in še mnogo več, je TANUKI. Japonski izraz za bonsaj, oziroma tehniko, kjer v suho deblo odmrtega drevesa udelamo živo drevo. Zahtevno opravilo, ki le z izkušnjami obrodi pravi končni rezultat. Torej vaja in delo, učenje. Mrtva sezona, idealen čas.

Nekaj tednov nazaj sem s hribov prinesel primerno deblo. Kitajski brin, sprva namenjen delavnicam, je dve leti čakal na svoj dan.
Ideje nudita oba. Najti pravo, najizrazitejšo....?

Čiščenje lesa
Lubje in preperelost morajo proč. Ostane samo zdrav, od narave obdelan les. Zaščitil sem ga s premazom Paraloid B 72. Miha hvala.
Začetne zamisli so se sprevrgle v povsem nekaj drugega. Takole približno, v tem smislu bom nadaljeval delo.

Danes, jutri in še nekaj naslednjih let.

Breza

Breze se dotikajo moje duše na poseben način. Niso mogočne, so pa posebne. Brezov gozd šumi drugače. Njena bela silhueta poudarja drugačnost. Pozimi se staplja s pokrajino, poleti jo pudarja.

Občudoval sem jih v Lescah, na igrišču za golf. Pomirjajo s svojo milino. Občudujem ju doma. Nista bili, sedaj sta - moji.

Kot tudi tale pacipresa.


In ko na koncu povem da je tanuki, poznavalci v trenutku zatrejo občutke prvega vtisa. Obremenjeni s pisano besedo vzhoda.

Vajnež

Izhlapeti v hribovje, navezan na psa, poljubljat tišino, dihat veter. Hoditi in lebdeti. Um se počasi obrača na sever, v zimo. Telesu je treba mlečno kislino postopoma, a kontinuirano plasirat v večurnih dozah. Še 32 tednov, 224 dni, in komunikacija s karmo bo znova vzpostavljena.

Sence so vsakdanji pojav. Najprijetnejše so tiste, ki jih meče sonce.

Je že bolje. Za oba. Za pogovor z Dikom ne rabim besed.

Zapuščava borce, smreke in borovce.




Počez na Vajnež. Nič posebnega. Le močan mrzel veter in midva.

In ovce

Tale mladič je padel v naročje narave ne veliko ur nazaj. Diku in materi je poleg vetra adrenalin dvigal dlake.

Jadralci so izkoriščali vzgonske tokove.

Ljudem sva se izogibala. Ampak ...

Gore dojemam z dušo - nekateri pa s kolesom.
Brez komentarja.


... in sva šla. Kjer ni morja, vonja po čevapčičih in davčnih zavezancev.

Odprt zase.

Mimo rož in skal, skozi vejevja, do besneče vode.

Klikni sliko. Voda bo drugačna.

Pij jo in občuduj.

Boj se je!


Nato sva odbrzela naprej. Nazaj.

Smreka št.43

Walter napada.
Smreko, predmet menjave pred nekaj dnevi, kateri sprva ni hotel priznati bodočnosti, je stric neučakano sfriziral. Dokaj obširen potek opisuje na svojem blogu.
Ni več moja, zato nima smisla razgrinjat zemljevida. Obral je čisto pallovsko pot. Enim všečno, drugim pač ne.

Opazka - izkopana je bila lani, v začetku septembra. To sem mu korektno povedal. Pa se je odločil za poseg (proti vsem "pravilom"), češ da je v posodi že dve leti. Walter je velik nakladač. Nekateri ste to že spoznali. Drugi še boste.

Da ne bo pomote, Walter je tudi in predvsem mojster.

Ljudje

Danes je bilo vroče. Zelo vroče.
Z Andrejem sva pod žarečo kroglo zemljo reševala plevela, jo strojno in ročno ravnala in prekrivala s travo.
Bilo je vroče. Zelo vroče.
Gospodarja, naročnika, sta sedela v senci in opazovala opotekajoča se smrduha, katerima je smisel za humor občasno ohladil dele neprofitne duše.
In bilo je zares vroče.
Poleg nesmiselnih in neukih opazk, sva bila deležna tople vode, po kateri je zeleno postajalo oranžno.
Ker, kot sem že povedal, bilo je zares vroče.
Ni kaj. Za opravljeno delo bova plačana. Upam vsaj. Vendar hudiča...počutil sem se žival. Popolnoma drugačna od tiste na Aljaski.
Vame se je naslil dvom. Dvom o ljudeh. Dvom o meni, kot živali.
Vročina je za danes popustila.
Še sem živ. In to zadostuje. Ostalo so le odtenki preteklosti. Včasih, kot zdajle na primer, zdrvijo mimo hipofize in pustijo sled.
Sledi pa zabriše čas.
Čas je pa, dokazano, ukrivljen. Le koliko? Na kakšen način?

Jutri bo sobota. Vročine se bom namenoma izognil!