Restylings

Čas zase je spet počasi čas za bonsaje. Nega in skrb za mojih skoraj 200 ljubljencev.
Čas za akcijo. Noooo, le po vrsti...(o.p.: vpliv reklame)
Lani jeseni sva s Tomažem prvi koraka v Tori naredila na temle brinu. Spomladi presajen, sedaj spinciran in rahlo preoblikovan.

Tale brin je preživel nore gobe. Zenkrat brez posledic. Razredčena krošnja, spincirana. V levem delu spodaj bo počasi rastoča veja v nekaj letih nadomestila praznino.

Pozimi:

Danes:

O 'my favorit' le foto razvoj v treeh korakih:

In načrti?

Z Urošem imava dela tumač. Takega, vzdrževalnega. Za dušo pa najprej čaka Azaleja. Danes bujna.

Punca ima lepe noge.

Tako gre to. Narava, pa čeprav v posodi, je najboljši psihiater.

Dolgcajt

Mihu je šport zapisan v gene. Na difu počasi pridobiva višino na svoji, mogoče, poklicni poti. Pravi da uživa. Vmes pa takle dolgcajt:

Benti kako otroc rasejo...ali...kje so tisti časi!?

Azaleja ' Kaho' in brin Kunio

Sporočilnost vsakega drevesa je večplastna. Cvetoče vrste imajo dodano vrednost. Kratko, jedernato, barvno.
Azaleje so v tem pogledu kraljice. In ker se moja ravno šopiri v polnem zamahu in ker je v Avstriji ta vikend medklubska razstava, bi bil greh očem javnosti pokazati kaj drugega.

Včeraj sem jo umil, počesal, pripravil. Uroš pa vendarle po nebonsajski sezoni počasi prejema dnevne doze znanja. Ob delu, jasno.
Juniperus 'Itoigawa', oblikovan na delavnici s Kobayashijem napreduje.

Nekaj fines in pinciranja. Počasi bo postal izpolnjena želja.

Časi stresa se počasi umikajo.

V vodi

Trije centri

Za Uroša strokovna ekskurzija, zame nabava, za oba stik z bonsaji, odklop in priklop hkrati.
Nočno pot sva ob osmih zjutraj zaključila v Lodderju. Azeleje sporočajo, azeleje bruhajo lepoto.

V primerjavi s prejšnjimi obiski, so bile police prazne. A še vedno polne.

Rumeni se počasi polni. Uroš tudi.

Potem naprej. Nov center, novo odkritje. Jamadori center ala Kaflein. Malo manjši, drugačen...Bingo.

Prevladujejo brini, naploh iglavci. Vseh velikosti in kvalitet. Cene nizke, prave.

Štiri ure iskanja, prekladanja, računanja...kombi je že skoraj poln.

Nekateri primerki so sapojemajoči.

Pot, koncentracija bonsajev in vročina so naju zdelali. Do Belgije sva se vlekla v neskončni koloni. Našla prenočišče in zgodaj padla v sanje. Vsak svoje, gotovo podobne.

Včeraj še Ginkgo, ki kljub nekaterim napovedim NE zapira svojih vrat. Ni razočaral. Seveda v kombijuu ni placa več. Nič.

Detajli? Se splača obiskat moj vrt.

Mogoče navržem še nekaj slik.

Kameleon

Bil je kričeče bel.
Slonel je ob starem hrastu, objet s prvimi sončnimi žarki, zazrt v tišino rojevanja novega dne. Vedoč, da ga bo mlin dogodkov, kot vsak dan, mlel med hrupnimi kamni, trl in preobračal do noči, ko bo komaj živ, če sploh, prazen legel proti sanjam, ki pridejo na inventuro. Če sploh.
Zabuhlo črn.

Na kratko

Napadeni od virtualnih virusov, komur na Ruthin blog in Torino stran pogled ostaja na beli podlagi. Seveda se ureja.
Malo pišem. Ker sem zjeban. Spim po pet do šest ur.
Delo. Poznam ga vseh vrst. Ne tako kot Semulič. Opravljam ga z veseljem, zanosom, odporom, pod nujno, stresno...
V četrtek z Urošem drviva na Nizozemsko. Zbiram želje bonsajistov.
Oni dan so krošnje padale. 76 urbanih jamadorijev. Od palčk do palčkov.

Bo treba skočit iz aviona!

Pri Alešu in Katarini

Če slike ne povedo, vprašaj za besede.

Seme dneva

Dobro jutro, ki še spite!
Zunaj je oblačno, žabe so utihnile, ptiči še sedijo na eni nogi. Kakšen mir, kakšna tišina. Brez sonca. Hočem rečt, kakšna tišina, kakšen mir. Seme dneva je že vzklilo.Brez nas.
Navidezno, če ne upoštevam viharjev v sebi.
Pa tako zgodaj, pa...
Ah, jebi ga!
Hočem rečt, dobro jutro. Jest grem v nov dan. V napad, s puško v glavi. Za svobodo. Za kruh.