Cikli

Pomlad

 Poletje

Jesen

Zima

Kaj bo prinesla naslednja pomlad?
Poletje brez sonca?

Most

Ozek je. In hladen.

Ne vidim te.
Tvoj vonj ostaja.
Vabi.

Noči

Noči so črne. Počasi postajajo črno bele. Večtedensko prebujanje ob treh zjutraj se podaljšuje v zame normalno četrto. Se duh umirja?

Preden zakorakam v sanje,

me prazna postelja butne v zadnji jok. Z njeno sliko na prsih hlipam v strop. V rumeno, ki jo je pobarvala sama. Ponoči.

 Tavam po njeni koži, iščem vonj... Blodim. Brnim ob svečki, ki je zamenjala pomen. Blaznim.

Izpraznjena zaloga solz.
Le še umirjajujoče se hlipanje.
Odjuga bolečine pred spanjem.
Ki ne pride in ne pride.
Le ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ....

Knjiga pomaga. Dvojno.
Pomirja in zapira dan.
Tako enak, tako prazen, tako žalosten.
Dokler ne zaspim, brez objema, sam.
In sanjam.

Vedno o ljubezni.
Ki je ni več.
Ki bo vedno!

Nazaj iz objema

Pomirjevalo je delovalo. Objemi in nasmehi moje Pikice SO zdravilo.

Bonsaji. Tu se še ne znajdem. Ne čutim. O tem več drugič.

In doma? Praznina.
Zdravilo ne deluje.

Danes sem v molu

Danes sem v molu,

ne vem, kaj mi je,

kot da je megla mi legla v srce,

kot da je sonce izgubilo sijaj,

kot da me vleče samo še nazaj.

Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,

med njene rokave in tvoje dlani ,

tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,

tja me vleče nazaj !

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,

nihče ne izve naj, da mi je hudo ,

nihče ne izve naj, kako je hudo,

ko gledaš v sonce in vidiš temo !

Danes sem v molu,

ne vem, kaj mi je,

kot da so se mi zapletle noge,

kot da ne najdejo lastnih poti,

kot da ne vejo, kam dnevi so šli .

Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,

nihče ne izve naj, da mi je hudo ,

nihče ne izve naj, kako je hudo,

ko gledaš v sonce in vidiš temo !

Vlado Kreslin; glasba in besedilo

Raje; solze in žalost

Jutri bom v duru. Upam.

Potujem v objem moje Pije, v deželo rožic,

pod krili prijateljev bonsajistov. 

Sneg je prekril...

... njen nasmeh.

Sneg je zasul bistvo mojega življenja.
Bela, nedolžno bela, preproga je zagrnila smisel mojega obstoja.
Le par luknjic, par močnih, utripajočih lučk, me poriva naprej.
V nov, tako prazen, dan.
Ko sneži.
Ko je sneg prekril grob. Grob moje ljubezni.
Grob mojega obstoja.

Prvič v življenju se ne veselim snega.
Otrok v meni, mož v meni, Jaz v meni,
smo postali ledene sveče.

Kapljam.
Kapljam in se sprašujem
kakšne barve je lahko pomlad?

Senca

Bila si senca.

Sedaj si sonce.

Jaz sem le še senca!

Dik

Dik je žalosten. Tudi on jo pogreša...

Solze v raju...

...