O, Raje, praznina te duši, vabi... Ne ukloni se ji, čeprav smisla ni, ni poti.. Sinoči sem prebrala tvojo in Piino izjavo v reviji. Spet solze in obup. Se čudim, da sta bila sposobna tega pogovora. Raje, bodi močan, zdrži, ne obupaj, žaluj, piši, daj iz sebe to grenkobo, to črnino..
Te poti...te strašne poti, kjer smerokaza nikjer ni, le trnje in ostro kamenje, kjer je zamrlo življenje... A jaz moram sam čez priti, se preko ovir vseh prebiti, moram, moram na drugo stran, kjer je svetel-jasen dan...B
Jaz sem kakor osamljeno drevo ob robu razviharjene ravnine, šibak in sam, brez trdne korenine, ki bi zagrizla se v peščeno dno.
Zaman iztezam veje pod nebo, viharji me do sonca ne pustijo. Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo in srdom me teptajo ob zemljo.
A vendar, ko v najhujši bolečini mi brizgne živa kri iz dna srca, ko me prekolje strela po sredini, hoteč me vreči strtega ob tla, Se vzpnem v poslednji, silni veličini in zrastem kakor plamen do neba... objem tebi in tvojim dragim v srcu
Dragi Raje, LJUBEZEN ne pozna meja in nikdar ne mine ...toliko LJUBEZNI in dobrega imate še za dati in seveda tudi za dobiti ...zato vztrajno in počasi korak za korakom ...vsak dan mislim na vse vas, objem B
toliko Vas je, ki berete, sočustvujete, čutite... eni pišete, drugi pač ne. samo povem, da mi vsaka beseda, misel,..., seže v srce. Ki ni mrtvo. Samo miruje. Zavedam se ČASA, ampak zavedam se tudi trenutka. Ki je PRAZNINA in ŽALOST. Preko tega, preko sebe, nočem! Ne morem. Bo, kar bo. In kakor bo. VSE JE RES !!!!
Ja, Raje, res je tako, da imate veliko bralcev, zasledovalcev... Za vse to je kriva Vaša, naša Ruth. Čeprav je osebno nismo poznali, smo jo vzljubili in postali na nek način celo obsedeni z njo. Bolečina, praznina, žalost... so neizmerljive za vse in vsakega posameznika. In samo vsak SAM ve kakšne so. In žal je tako, da kljub temu, da nas je res veliko z Vami in Vašimi, pa čeprav samo preko spleta,...na daljavo, je vsak v bistvu SAM. In SAM se moraš spopadati z vsakim trenutkom posebej, ki se združijo v ta veleopevani ČAS. Mi tukaj na drugi strani smo samo opazovalci, tolažniki in sočustvujemo z Vami, kajti tudi mi jo ZELO pogrešamo in tudi ne najdemo odgovora na ZAKAJ. Raje, jasno, da ne morete-nočete preko sebe, to je popolnoma normalno in imate vso pravico do tega, saj samo Vi veste kako močna je PRAZNINA in ŽALOST ta trenutek, pa naslednji in naslednji... Čeprav ste SAMI, smo z Vami in JE z Vami. Lp, O.Č.
O, Raje, hvala, hvala za te misli... Tako vem, da je tvoj duh ŽIV, čeprav srce miruje, je v sponi, boli in ŽALOST ga hromi... KAJ nam bo prinesel ČAS? Se bomo uspeli srečati tam, pri vas, ko bo sonce zažarelo in bodo ptički žvrgoleli, cvetlice pa dehtele?
Spoštovani gospod Raje prvič bom spregovorila,čeprav se mi zdi,da sem se leta in leta, ko mi je bilo hudo, zatekala na pogovor v vaš dom, nemo......ampak meni je pomagalo...... Jokajte,kričite.......solze bodo odnesle bolečino, kričanje bo dobrodejno.....ne sramujte se bolečine, ki je vaša spremljevalka,bolj boste jokali in kričali, hitreje bo minilo......dnevi postajajo daljši, mostovi širši......sivina krajšaaaaaaaaa.....o, prihajajo dnevi sonca, vi mislite, da jih nikoli več ne boste občutili v tisti razsežnosti, kot ste jih, ko ste ob sebi imeli Ruth, ampak povem vam,ko boste bolečino začeli razumevati drugače, takrat se bo tudi vam odprlo obzorje......samo mi vas lahko razumemo, mi, ki smo prehodili pot, po kateri vi stopate za nami......verjemite mi, rane se zacelijo, brazgotine ostanejo.....čas, čas pa je naš gospodar.......... gospod Raje mnogo let je od tega, ko me je po 42 tih letih zpustil partner, ljubezen mojega življenja, pa veste, kaj vsak večer počnem???, grejem tisto polovico njegove postelje, kjer je on spal in upam, da takrat, ko se vrne bo topla, kot takrat, ko je odšel.......mislite, da mi bo uspelo.....
Pregovor pravi: "Čas celi rane." To drži, saj smo to občutili tudi mi, ko smo izgubili nam drago osebo in potrebovali smo velikoooo časa, da nam je srce manj boleče krvavelo. Veliko smo se o izgubi pogovarjali, skupaj jokali, obujali prelepe skupaj preživete trenutke... Bilo nam je lažje, če smo bili odprti in nismo skrivali čustev. Spomini ne izginejo, bolečina se omili,vonj je še ostal, čutimo njegovo prisotnost, v mislih smo z njim in tudi on z nami. Vsak dan prebiram vajin blog (Pijinega in tvojega), si ogledujem fotografije in čutim vaju z vso praznino, ki vam je ostala ob izgubi ljubljene Ruth.
Za vsakim dežjem posije sonce, toda včasih je vmes še dolgo, pusto, turobno in megleno jutro, ki se nam po dolgem času odkrije in zopet posveti sonce.
pozdravljeni...eni res spremljamo sedaj vaš blog...ker en blog zelo pogrešamo!!!...redno vas spremljamo a se žal veliko ne oglašam...tko da smo z vami...in naj vam bolečino čim prej premaga žarek sonca...c.h.
Bolečina je res neznosna. Vem. Tri leta po smrti mojega očeta sem bila jezna na vse, ki so bili starejši od 85 let in so še živeli. Najbolj mi je pomagalo, da je še vedno povsod pri meni, okrog mene, v mojem srcu. In da se lahko pogovarjam z njim, da vse ve, da vse razume, da mi lahko v vsem pomaga. Da je moj zavetnik pri Bogu. In še zgodbica: V nebesih so čisto vse duše rajale in se veselile, le ena dušica je čemela ob strani, se solzila in se ni hotela veseliti: "Ne morem rajati, ko pa so vsi moji tam doli tako žalostni!" Yanka
Zdaj se šele res vidi, koliko ljudi nas je spremljalo tvojo Ruth. Pogrešamo jo in to dokazujejo ogledi na tvojem blogu. Ljubezen do nje, smo prenesli nate. Sprejmi jo, Raje! LP
20 komentarjev:
O, Raje, praznina te duši, vabi...
Ne ukloni se ji, čeprav smisla ni, ni poti..
Sinoči sem prebrala tvojo in Piino izjavo v reviji. Spet solze in obup. Se čudim, da sta bila sposobna tega pogovora.
Raje, bodi močan, zdrži, ne obupaj, žaluj, piši, daj iz sebe to grenkobo, to črnino..
Te poti...te strašne poti,
kjer smerokaza nikjer ni,
le trnje in ostro kamenje,
kjer je zamrlo življenje...
A jaz moram sam čez priti,
se preko ovir vseh prebiti,
moram, moram na drugo stran,
kjer je svetel-jasen dan...B
Praviš, da je most ozek in hladen. Amoak pomisli Raje: most je prehoden. Koliko mostov je porušenih in neprehodnih...
LP
M
Svetloba se daljša,a za pot skozi deželo bolečine je potreben čas! Narava, psiček .....Vonj bo ostal!Hvala vam, da delite z nami! J.
Kajetan Kovič
Drevo
Jaz sem kakor osamljeno drevo
ob robu razviharjene ravnine,
šibak in sam, brez trdne korenine,
ki bi zagrizla se v peščeno dno.
Zaman iztezam veje pod nebo,
viharji me do sonca ne pustijo.
Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo
in srdom me teptajo ob zemljo.
A vendar, ko v najhujši bolečini
mi brizgne živa kri iz dna srca,
ko me prekolje strela po sredini,
hoteč me vreči strtega ob tla,
Se vzpnem v poslednji, silni veličini
in zrastem kakor plamen do neba... objem tebi in tvojim dragim v srcu
Dragi Raje,
LJUBEZEN ne pozna meja in nikdar ne mine ...toliko LJUBEZNI in dobrega imate še za dati in seveda tudi za dobiti ...zato vztrajno in počasi korak za korakom ...vsak dan mislim na vse vas, objem B
toliko Vas je, ki berete, sočustvujete, čutite...
eni pišete, drugi pač ne. samo povem, da mi vsaka beseda, misel,..., seže v srce. Ki ni mrtvo. Samo miruje. Zavedam se ČASA, ampak zavedam se tudi trenutka. Ki je PRAZNINA in ŽALOST. Preko tega, preko sebe, nočem! Ne morem.
Bo, kar bo. In kakor bo.
VSE JE RES !!!!
Ja, Raje, res je tako, da imate veliko bralcev, zasledovalcev... Za vse to je kriva Vaša, naša Ruth. Čeprav je osebno nismo poznali, smo jo vzljubili in postali na nek način celo obsedeni z njo. Bolečina, praznina, žalost... so neizmerljive za vse in vsakega posameznika. In samo vsak SAM ve kakšne so. In žal je tako, da kljub temu, da nas je res veliko z Vami in Vašimi, pa čeprav samo preko spleta,...na daljavo, je vsak v bistvu SAM. In SAM se moraš spopadati z vsakim trenutkom posebej, ki se združijo v ta veleopevani ČAS. Mi tukaj na drugi strani smo samo opazovalci, tolažniki in sočustvujemo z Vami, kajti tudi mi jo ZELO pogrešamo in tudi ne najdemo odgovora na ZAKAJ. Raje, jasno, da ne morete-nočete preko sebe, to je popolnoma normalno in imate vso pravico do tega, saj samo Vi veste kako močna je PRAZNINA in ŽALOST ta trenutek, pa naslednji in naslednji...
Čeprav ste SAMI, smo z Vami in JE z Vami.
Lp, O.Č.
Hvala Ruth. Hvala Raje.
Ko bo drevo začutilo,bo z listi najprej tiho zašumelo,...
Zašumeli ste, hvala in moj močen
objem-
pot čez brv,pot čez most,žal vem, mora iti vsak sam, malo pa z nešteto blog -toplino-to je sreča
Čas ve,jaz razumem,
Še vedno sem in bom z vami:)
O, Raje, hvala, hvala za te misli...
Tako vem, da je tvoj duh ŽIV, čeprav srce miruje, je v sponi, boli in ŽALOST ga hromi...
KAJ nam bo prinesel ČAS? Se bomo uspeli srečati tam, pri vas, ko bo sonce zažarelo in bodo ptički žvrgoleli, cvetlice pa dehtele?
Oči pa NJO iskale, ki nevidno med nami bo HODILA?
Spoštovani gospod Raje
prvič bom spregovorila,čeprav se mi zdi,da sem se leta in leta, ko mi je bilo hudo, zatekala na pogovor v vaš dom, nemo......ampak meni je pomagalo......
Jokajte,kričite.......solze bodo odnesle bolečino, kričanje bo dobrodejno.....ne sramujte se bolečine, ki je vaša spremljevalka,bolj boste jokali in kričali, hitreje bo minilo......dnevi postajajo daljši, mostovi širši......sivina krajšaaaaaaaaa.....o, prihajajo dnevi sonca, vi mislite, da jih nikoli več ne boste občutili v tisti razsežnosti, kot ste jih, ko ste ob sebi imeli Ruth, ampak povem vam,ko boste bolečino začeli razumevati drugače, takrat se bo tudi vam odprlo obzorje......samo mi vas lahko razumemo, mi, ki smo prehodili pot, po kateri vi stopate za nami......verjemite mi, rane se zacelijo, brazgotine ostanejo.....čas, čas pa je naš gospodar..........
gospod Raje
mnogo let je od tega, ko me je po 42 tih letih zpustil partner, ljubezen mojega življenja, pa veste, kaj vsak večer počnem???, grejem tisto polovico njegove postelje, kjer je on spal in upam, da takrat, ko se vrne bo topla, kot takrat, ko je odšel.......mislite, da mi bo uspelo.....
In mi, ki se tu SREČUJEMO...
Se ne prepiramo, se ne zmerjamo,smo si edini v ŽALOSTI, se JOKAMO, ŽALUJEMO, MOLIMO, TOLAŽIMO, UPAMO...
SKUPAJ in vsak zase ZORIMO...
Hvala, Raje, da lahko SMO...
Naj bo noč mirna, jutro malček delavno, naj bo dan prijazen,
Toliko prijateljev, neskončne topline..veliko znanih, nekaj nas neznanih...
z vami, z vašo družino :)
majhni in veliki otroci prinašajo srečo, potrebujejo objem,
Dik dlan prijem
Mirno noč, sem in bom z vami:)
Poišči pomoč, da bo pot čez ta poseben ozek,hladen most, kamor edino vodi pot naprej varna!
Dragi Raje!
Pregovor pravi: "Čas celi rane." To drži, saj smo to občutili tudi mi, ko smo izgubili nam drago osebo in potrebovali smo velikoooo časa, da nam je srce manj boleče krvavelo. Veliko smo se o izgubi pogovarjali, skupaj jokali, obujali prelepe skupaj preživete trenutke... Bilo nam je lažje, če smo bili odprti in nismo skrivali čustev. Spomini ne izginejo, bolečina se omili,vonj je še ostal, čutimo njegovo prisotnost, v mislih smo z njim in tudi on z nami.
Vsak dan prebiram vajin blog (Pijinega in tvojega), si ogledujem fotografije in čutim vaju z vso praznino, ki vam je ostala ob izgubi ljubljene Ruth.
Za vsakim dežjem posije sonce, toda včasih je vmes še dolgo, pusto, turobno in megleno jutro, ki se nam po dolgem času odkrije in zopet posveti sonce.
Pogumno, upajoče naprej proti svetlobi...
Lepo vas pozdravljam.
pozdravljeni...eni res spremljamo sedaj vaš blog...ker en blog zelo pogrešamo!!!...redno vas spremljamo a se žal veliko ne oglašam...tko da smo z vami...in naj vam bolečino čim prej premaga žarek sonca...c.h.
Bolečina je res neznosna. Vem. Tri leta po smrti mojega očeta sem bila jezna na vse, ki so bili starejši od 85 let in so še živeli. Najbolj mi je pomagalo, da je še vedno povsod pri meni, okrog mene, v mojem srcu. In da se lahko pogovarjam z njim, da vse ve, da vse razume, da mi lahko v vsem pomaga. Da je moj zavetnik pri Bogu.
In še zgodbica:
V nebesih so čisto vse duše rajale in se veselile, le ena dušica je čemela ob strani, se solzila in se ni hotela veseliti: "Ne morem rajati, ko pa so vsi moji tam doli tako žalostni!"
Yanka
Zdaj se šele res vidi, koliko ljudi nas je spremljalo tvojo Ruth.
Pogrešamo jo in to dokazujejo ogledi na tvojem blogu. Ljubezen do nje, smo prenesli nate. Sprejmi jo, Raje!
LP
O, kako lepo je povedal Anonimni, ta pred mano.
Vso ljubezen in simpatijo, ki smo jo čutili do vaše Ruth, smo prenesli nate, na vse vas.
Naj vam bo lažjo pot čez most....
Maja
Objavite komentar