Ja, sedaj smo pa z vami. Edina Ruth je odšla k počitku. Pogrešam jo.
Sedaj berem vas in veselijo me vaše misli , utrinki življenja, ljubezni življenja, žalosti življenja, kajti tako vem da nadaljujete. Zanjo. In jo s tem razveseljujete.
Sonce je veselo in sonce nam na obraz priigra nasmešek tudi, ko ga ne vidimo.
Vem, težko je. Vsak dan se borite. Vsak dan je borba in vsak dan so nova spoznanja in pa stara.
Ker sem človek, ki z drugimi čuti veselje in žalost še vedno jokam. Jokala sem od veselja, ko sem jo gledala na njenih podvigih, jokam ob vsaki vaši objavi. Čakala bom na vaše veselje.
Če ljubimo, bomo skoraj gotovo tudi ranjeni. Nihče se ne more izogniti trpljenju. Modri menijo, da bolečo izkušnjo v določenem življenjskem obdobju celo potrebujemo. Naše trpljenje je nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Lahko nas pripravi do tega, da se prebudimo za globljo kakovost bivanja. Čas stiske, žalosti je lahko čas, ko hitreje dozorevamo... Za vas je zdaj čas teme, zima, torej lahko tudi čas počitka, obnove. To je čas, ko se skuša človek trdno oprijeti upanja, kajti izgubiti upanje je kot bi zanikali naravne cikluse. Prvi zvončki pa, ki se pogumno prerinejo na plano, skozi trdo zemljo, človeku govorijo o koncu turobne zime. Govorijo nam, naj vztrajamo v upanju, govorijo nam, da bo žalosti konec. Lahko da bo pot, po kateri se prebijate skozi zimo dolga in težavna, toda na koncu bo privedla do novega življenja(tako ali drugače). Ne bi mogli ceniti čudežev pomladi, če ne bi okusili zime. Je pa v vsem opustošenju življenjskih viharjev nekaj, kar kljubuje vsemu in traja, traja. To je ljubezen. In predvsem Ljubezen, v katere objemu smo. Tam smo varni in tako ljubljeni, da verjetno tega niti ne dojamemo... Pravijo, da je največji dar, ki ga lahko damo drug drugemu, naša lastna ranjenost; HVALA, ker delite z nami. Moči in poguma vam želim. H
Namesto fotografije zime bi dala fotografijo vajinega skupnega domka... Zgodba: Prijateljica moje pokojne mamice, ki je leto pred tem izgubila moža, mi je nekoč povedala, da je na pokopališču srečala znanko, ki jo je malo 'pokarala', češ, tebe pa ni velikokrat tu... in prijateljica ji je odgovorila, joj, Mirota je pa povsod drugod več kot tukaj!! Tako sem tudi razmišljala lažje potem, moje mamice je povsod drugod polno, raje poskrbim za očka, raje postorim kaj okrog hiše, vedno je z mano, vedno vem, kaj bi rekla, včasih se nasmehnem, ja, saj vem, bom bom...
To sem ti napisala zato, ker mi je težko ob fotografiji zime. Če koga, potem je Ruth povsod drugod več kot tam. V rožah po celi Sloveniji, v spominih mnogih mnogih ljudi, v vajinih otrocih! Morda lahko gledaš na to tako tudi ti. Miren dan ti želim.
Tudi sama sem pred kratkim šla skozi zimo duše... Kljub ljubezni okoli sebe sem se skozi ledene zamete prebijala sama...moč sem našla v dogodkih, ki so v mojem srcu prebujali Hvaležnost...Ljubezen...Upanje... Počasi sestavljam svojo novo Prihodnost in čakam na pomlad... Vse lepo...B
Tudi sama sem pred kratkim šla skozi zimo duše... Kljub ljubezni okoli sebe sem se skozi ledene zamete prebijala sama...moč sem našla v dogodkih, ki so v mojem srcu prebujali Hvaležnost...Ljubezen...Upanje... Počasi sestavljam svojo novo Prihodnost in čakam na pomlad... Vse lepo...B
V dneh samote me išči med stvarmi, ki se morejo iz ljubezni dati.
V pomladnem spreletanju ptic, v oblakih in večerni zarji, krvaveči, ko se spaja s soncem. V poletnih kresovih, trepetajočih, kadar jih jemlje vase temina neba.
V divjanju vetrov, prepletajočih se med sabo in v vejah dreves, ki so objemajoče roke. V vsem me najdeš.
Ko zabredeš v vodo, me išči v valu in se ti bom zapletla med noge. Školjka, ki se je prisesala na skalo in je več ne izpusti, sem jaz.
V šelestenju trav me išči, ki jih veter upogiba in se mu s slastjo vdajajo, v koreninah sem, segajočih v srce zemlje.
V vseh stvareh, ki se morejo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, me išči. Povsod sem jaz, je moja ljubezen.
M. Kačič
Sem le ena od mnogih, ki vas ne pozna in, ki jo je vaša izguba tako prizadela, da vsak dan misli na vas in vam želi, da vaše življenje kmalu postane znosnejše in, da najdete način, kako omiliti morečo bolečino in kako vsak dan vsrkati vase čim več sonca. Tako, kot so zapisali že nekateri, imeli ste ljubezen, o kateri lahko marsikdo celo življenje le sanja. Ruth je bila edinstvena, človek, ki ti zleze pod kožo, čeprav ga sploh ne poznaš. Zdržite Raje, iskrica v vaših očeh bo tudi nam ogromno pomenila in tudi mi bomo srečnejši zaradi vas!
Zima, zima se bo kmalu poslovila....pa mislite, da je to prav??? je čas, ki ga je vaša Ruth tako zelo ljubila, ljubila za sebe, za vas in za nas. Pa vendar počasi se ljubeče poslavlja, daje prostor pomladi...teloh bo pokukal izpod bele koprene, zvončki bodo belo beli, preglasili belino snega, trobentice bodo v svoji rumeni zaigrale na trubo, ki sta jo skupaj na vaši planoti poslušala, mačehe bodo v vseh barvah pognale proti vršacem, Raje, pomlad prihaja, za njo poletje, jesen......in druga zima bo lažja......verjemite, čas je včasih sovražnik, ko to mine, ga jemljemo drugače........prihaja prijatelj,prijatelj,ki odganja čas bolečine.....z vami sem, zima pušča sledi bolečine......
Raje, s teboj in tvojimi vsak dan. Zdrži, grizi, tuli, prebij se naprej. Ne bo lahko, ni lahko, a šlo bo. In, ja, je vredno iti naprej. Navsezadnje bi si tako želela Ruth, ki je tako zelo ljubila življenje. Objemam te v mislih in na svoj način molim, da boš našel moč.
Ljubezen je ljubezen-ni pogojena s časom ali leti.Morda ne bo nikoli več enako, a bo kljub temu dobro.Pridne vrtnarke-vrtnarji v Podvinu nadaljujejo kot je in bi želela Vaša Ruth!Zelo jo pogrešam pa je ne poznam osebno vsak dan gledam njene čudovite bloge-sedaj vaše in vas razumem.Saj bo.....vam Diku vse lepo. Jelka
Borec ste, Raje, velik borec. Kako se zna življenje poigrati z nami! Usojena sta si bila, živela sta ljubezen z veliko začetnico, bila sta prijatelja, bila sta... Potem pa brez opozorila, kar naenkrat, v trenutku - tragedija! Kako naj potem človek dojame, kako naj se sprijazni s tem?! Vsak dogodek v življenju se zgodi z določenim namenom. Nekoč boste ugotovili, kaj vam je hotelo življenje povedati s tem, ko vam je iztrgalo iz objema smisel življenja. Z vami smo. Vsak dan, vsak trenutek. Da vas bodrimo, podpiramo in božamo ranjeno dušo. Zdržite, Raje, zdržite! In če ne gre, vpijte, kričite!! Pišite!! Držim pesti. Tanja M.
Štirje letni časi, drevo raste svojo pot naprej,čeprav je hladno,čeprav je vroče, čeprav dežuje,čeprav so korenine majhne, raste... Išče brste, svetle sončne žarke, se obarva, potuje v nebo in nam nudi senco in sonce.
14 komentarjev:
Tako lepo in tako žalostno!
Je upanje ŽIVO? Bodo spone popustile? Bo srce zatrepetalo? Žalost, ŽALOST bo pa ostala...
Ja, sedaj smo pa z vami.
Edina Ruth je odšla k počitku.
Pogrešam jo.
Sedaj berem vas in veselijo me vaše misli , utrinki življenja, ljubezni življenja, žalosti življenja, kajti tako vem da nadaljujete. Zanjo.
In jo s tem razveseljujete.
Sonce je veselo in sonce nam na obraz priigra nasmešek tudi, ko ga ne vidimo.
Vem, težko je. Vsak dan se borite. Vsak dan je borba in vsak dan so nova spoznanja in pa stara.
Ker sem človek, ki z drugimi čuti veselje in žalost še vedno jokam.
Jokala sem od veselja, ko sem jo gledala na njenih podvigih, jokam ob vsaki vaši objavi.
Čakala bom na vaše veselje.
Niste sami, čutimo z vami in vas razumemo.
Darja.
Če ljubimo, bomo skoraj gotovo tudi ranjeni. Nihče se ne more izogniti trpljenju. Modri menijo, da bolečo izkušnjo v določenem življenjskem obdobju celo potrebujemo. Naše trpljenje je nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Lahko nas pripravi do tega, da se prebudimo za globljo kakovost bivanja. Čas stiske, žalosti je lahko čas, ko hitreje dozorevamo...
Za vas je zdaj čas teme, zima, torej lahko tudi čas počitka, obnove. To je čas, ko se skuša človek trdno oprijeti upanja, kajti izgubiti upanje je kot bi zanikali naravne cikluse.
Prvi zvončki pa, ki se pogumno prerinejo na plano, skozi trdo zemljo, človeku govorijo o koncu turobne zime. Govorijo nam, naj vztrajamo v upanju, govorijo nam, da bo žalosti konec.
Lahko da bo pot, po kateri se prebijate skozi zimo dolga in težavna, toda na koncu bo privedla do novega življenja(tako ali drugače). Ne bi mogli ceniti čudežev pomladi, če ne bi okusili zime.
Je pa v vsem opustošenju življenjskih viharjev nekaj, kar kljubuje vsemu in traja, traja. To je ljubezen. In predvsem Ljubezen, v katere objemu smo. Tam smo varni in tako ljubljeni, da verjetno tega niti ne dojamemo...
Pravijo, da je največji dar, ki ga lahko damo drug drugemu, naša lastna ranjenost; HVALA, ker delite z nami.
Moči in poguma vam želim. H
Namesto fotografije zime bi dala fotografijo vajinega skupnega domka... Zgodba: Prijateljica moje pokojne mamice, ki je leto pred tem izgubila moža, mi je nekoč povedala, da je na pokopališču srečala znanko, ki jo je malo 'pokarala', češ, tebe pa ni velikokrat tu... in prijateljica ji je odgovorila, joj, Mirota je pa povsod drugod več kot tukaj!! Tako sem tudi razmišljala lažje potem, moje mamice je povsod drugod polno, raje poskrbim za očka, raje postorim kaj okrog hiše, vedno je z mano, vedno vem, kaj bi rekla, včasih se nasmehnem, ja, saj vem, bom bom...
To sem ti napisala zato, ker mi je težko ob fotografiji zime. Če koga, potem je Ruth povsod drugod več kot tam. V rožah po celi Sloveniji, v spominih mnogih mnogih ljudi, v vajinih otrocih! Morda lahko gledaš na to tako tudi ti. Miren dan ti želim.
Solze zdravijo in so ogledalo duše,pride čas, ko se srce začne zdraviti!Gospod Raje,sonce bo!Hvala za delitev z nami,topel objem vsem,tudi Diku! Jelka
Tudi sama sem pred kratkim šla skozi zimo duše...
Kljub ljubezni okoli sebe sem se skozi ledene zamete prebijala sama...moč sem našla v dogodkih, ki so v mojem srcu prebujali Hvaležnost...Ljubezen...Upanje...
Počasi sestavljam svojo novo Prihodnost in čakam na pomlad...
Vse lepo...B
Tudi sama sem pred kratkim šla skozi zimo duše...
Kljub ljubezni okoli sebe sem se skozi ledene zamete prebijala sama...moč sem našla v dogodkih, ki so v mojem srcu prebujali Hvaležnost...Ljubezen...Upanje...
Počasi sestavljam svojo novo Prihodnost in čakam na pomlad...
Vse lepo...B
Išči me
V dneh samote
me išči med stvarmi,
ki se morejo iz ljubezni dati.
V pomladnem spreletanju ptic,
v oblakih in večerni zarji,
krvaveči,
ko se spaja s soncem.
V poletnih kresovih,
trepetajočih,
kadar jih jemlje vase
temina neba.
V divjanju vetrov,
prepletajočih se med sabo
in v vejah dreves,
ki so objemajoče roke.
V vsem me najdeš.
Ko zabredeš v vodo,
me išči v valu
in se ti bom zapletla med noge.
Školjka,
ki se je prisesala na skalo
in je več ne izpusti,
sem jaz.
V šelestenju trav me išči,
ki jih veter upogiba
in se mu s slastjo vdajajo,
v koreninah sem,
segajočih v srce zemlje.
V vseh stvareh,
ki se morejo iz ljubezni dati
in iz ljubezni jemljejo,
me išči.
Povsod sem jaz,
je moja ljubezen.
M. Kačič
Sem le ena od mnogih, ki vas ne pozna in, ki jo je vaša izguba tako prizadela, da vsak dan misli na vas in vam želi, da vaše življenje kmalu postane znosnejše in, da najdete način, kako omiliti morečo bolečino in kako vsak dan vsrkati vase čim več sonca. Tako, kot so zapisali že nekateri, imeli ste ljubezen, o kateri lahko marsikdo celo življenje le sanja. Ruth je bila edinstvena, človek, ki ti zleze pod kožo, čeprav ga sploh ne poznaš. Zdržite Raje, iskrica v vaših očeh bo tudi nam ogromno pomenila in tudi mi bomo srečnejši zaradi vas!
Zima, zima se bo kmalu poslovila....pa mislite, da je to prav??? je čas, ki ga je vaša Ruth tako zelo ljubila, ljubila za sebe, za vas in za nas. Pa vendar počasi se ljubeče poslavlja, daje prostor pomladi...teloh bo pokukal izpod bele koprene, zvončki bodo belo beli, preglasili belino snega, trobentice bodo v svoji rumeni zaigrale na trubo, ki sta jo skupaj na vaši planoti poslušala, mačehe bodo v vseh barvah pognale proti vršacem, Raje, pomlad prihaja, za njo poletje, jesen......in druga zima bo lažja......verjemite, čas je včasih sovražnik, ko to mine, ga jemljemo drugače........prihaja prijatelj,prijatelj,ki odganja čas bolečine.....z vami sem, zima pušča sledi bolečine......
Raje, s teboj in tvojimi vsak dan. Zdrži, grizi, tuli, prebij se naprej. Ne bo lahko, ni lahko, a šlo bo. In, ja, je vredno iti naprej. Navsezadnje bi si tako želela Ruth, ki je tako zelo ljubila življenje. Objemam te v mislih in na svoj način molim, da boš našel moč.
Ljubezen je ljubezen-ni pogojena s časom ali leti.Morda ne bo nikoli več enako, a bo kljub temu dobro.Pridne vrtnarke-vrtnarji v Podvinu nadaljujejo kot je in bi želela Vaša Ruth!Zelo jo pogrešam pa je ne poznam osebno vsak dan gledam njene čudovite bloge-sedaj vaše in vas razumem.Saj bo.....vam Diku vse lepo. Jelka
Borec ste, Raje, velik borec.
Kako se zna življenje poigrati z nami!
Usojena sta si bila, živela sta ljubezen z veliko začetnico, bila sta prijatelja, bila sta...
Potem pa brez opozorila, kar naenkrat, v trenutku - tragedija!
Kako naj potem človek dojame, kako naj se sprijazni s tem?!
Vsak dogodek v življenju se zgodi z določenim namenom. Nekoč boste ugotovili, kaj vam je hotelo življenje povedati s tem, ko vam je iztrgalo iz objema smisel življenja.
Z vami smo. Vsak dan, vsak trenutek. Da vas bodrimo, podpiramo in božamo ranjeno dušo.
Zdržite, Raje, zdržite!
In če ne gre, vpijte, kričite!! Pišite!!
Držim pesti.
Tanja M.
Štirje letni časi, drevo raste svojo pot naprej,čeprav je hladno,čeprav je vroče, čeprav dežuje,čeprav so korenine majhne, raste...
Išče brste, svetle sončne žarke, se obarva, potuje v nebo in nam nudi senco in sonce.
Lepoto čarovnij za katero morda, nimamo časa.
Spomin je sonce, sonce za vas
žarek-objem:) z vami
Objavite komentar