Bor, beli bor

Tegale posebneža, skuštranca s skritimi atributi sem lani odcepil Crespiju. Takoj sem ga presadil v posodo, pravo, dokončno posodo in delal na krošnji. Brez oblikovanja, samo pinciranje, vršičkanje, čiščenje.
Jeseni, nekje v začetku oktobra, sem pričel z žičenjem. Totalnim. Ker ni vsak dan nedelja, ker duša vedno ni spočita, je delo potekalo počasi in etapno.

Potem sem čakal na trenutek, na željo, ko mi bo umetniška kri preplavila športno, na mir in sproščenost. Na dvogovor, drevo in jaz.

Bor je dobil moje čute, vrnil mi je z dvojno dozo. Meditacija.

Pinus parviflora; 45 cm, poreklo Japonska, posoda Japonska, starost cca. 50 let

Ker je nekaj posebnega, trenutno najboljše kar premorem in ker je treba naprej, bova januarja odpotovala v Belgijo. Noelanders trophy je trenutno najprestižnejša vseevropska razstava bonsajev. Želja, cilj, ki sem si ga zarisal pred leti, bo tako dosežen. Nato pa naprej...

Pred zimo

Podrt

Ej, kva sem podrt.
Vzroki so vsekakor včerajšnji (prenašanje pretežkih skal v breg, Kranjska gora - domov by foot, klic bankirja, žulj na podplatu) in nočni (preveč spanja).
Nisem slabe volje, samo podrt sem. Na novo se bom sestavil po starem.
Še danes.

Pršič

Zima še ni zvrgla. Privoščila si je počitek, dopust. Nekje pa še vztraja. Ko so temperature povsod v gorah krepko pozitivne, tukaj delamo sneg. Očitno mraz hodi spat na Rudno polje.

In vse ima svoj namen.

Mladi upi

in olimpijski up - Klemen Bauer

Stik

Podzavest. Stik subrealnosti z zavednim. Razvita ali skrita navodila, ki jih slišim, berem, čutim, upoštevam s privdihom intuicije. Za mnoge fikcija, za druge nejasen glasnik zavedanja, za redke odprto okno vase. Moč delovanja in občutkov se spreminja z močjo impulzov dogodkov. Deluje vedno, upošteva redko.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,

za stik!

Spremstvo.

Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.

Ni poznal meja.

Stene, oltar v kadilu.

Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.

Dik razume kdaj sem potrt.

Žalostna.

Opazovana.

Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.

Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš,

kakor veleva podzavest.

Stik.

Slovo.
Tomaž je verjel v tretje oko.

Ne vem, verjamem, da je našel!

Poti

Težko je normalno delovat ko se v vsakem kotičku misli skriva izguba. Smrt Tomaža Humra me je zrukala do temeljev. Zagrnila me je z zaveso vprašanj brez odgovorov, potlačila do dna. Do snega, ki sva ga oba potrebovala za svoj razvoj.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.

Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.

In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.

Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.

V spomin na prijatelja
Tomaža,
gozdnega Joža,
alpinista...

Bil si Velik, bil si trd, blizu, pa tako oddaljen. Bil si Edini.

'Ostani to kar si!'

Tomaž
Humar!
Žalost, solze, spomini.
Dejanja.

Turno - prvič

Zima ne preseneti samo slovenskih cestarjev. Tudi macesne, stare, izkušene dedke, stoječe ob poti na Debelo peč.
Včeraj je bila 'šajba'. Drpajsanje po pokljuških cestah mi bo prej ali slej presedlo, zato posebni dodatki, turno smučanje a ne, odpirajo okna.
Malo dvomov, skrb za smuči, nesigurnost na začetku sezone...ampak jebiga. Gremo probat. Za začetek na Debelo peč. En tak uvodni smučarski sprehod v gore.

Čas odhoda je bil odvisen. Ura pozna. Sonce v novembru ima še moč. Na srečo je bila zadnja noč ta prava, sicer bi ostal samo pri ideji.

Mrežce so razdevičene. Debela peč pa nedotaknjena. Ne moreš da verjameš. Je pač tako, da je slajše risat špuro in vijuge v nedotaknjene prsi gore...

Če ni nikogar, bolj samozavestno na glas pozdraviš osamelce,

domače vrhove v daljavi,

in zakolneš v 'coklo'!

Pa še, če se ne mudi, če tempo ni odvisen od ure in sopotnikov...sediš, stojiš, srkaš dokler ti paše.

Kje lepše? Čisto gor, al' skoraj dol?

Nima veze. Biti nekje vmes, videti! Uživati trenutek.

Trenutke.

Do cilja, do vrha.

Ta vmes, pa še pride na vrsto.

Pogled na Dovško babo. Tam je Ruth.

Smuka z vrha je bila uživaška. Nadaljevanje pa mučno. A noge so vzdržale, da o glavi ne govorim.

Misli pa so vseeno uhajale. Prijatelj Tomaž v Himalaji... Zdrži žival! Kot že tolikokrat, kot znaš le ti!