Ples na vodi

Čakajoč na veter

Čakajoč na belouške

Brain Damage

The lunatic is on the grass

The lunatic is on the grass

Remembering games and daisy chains and laughs

Got to keep the loonies on the path

The lunatic is in the hall

The lunatics are in my hall

The paper holds their folded faces to the floor

And every day the paper boy brings more

And if the dam breaks open many years too soon

And if there is no room upon the hill

And if your head explodes with dark forbodings too

I'll see you on the dark side of the moon

The lunatic is in my head

The lunatic is in my head

You raise the blade, you make the change

You re-arrange me 'till I'm sane

You lock the door

And throw away the key

There's someone in my head but it's not me.

And if the cloud bursts, thunder in your ear

You shout and no one seems to hear

And if the band you're in starts playing different tunes

I'll see you on the dark side of the moon

"I can't think of anything to say except...

I think it's marvellous!

HaHaHa!"

bY pINK fLOYd

A.haha, K... HA,ha

Pojmi in pomeni se po letih dozorevanj ne spreminjajo. Face pač!
In  bit, pojem stabilnosti,  nima s starostjo nobene veze.
Nimam bradice, zelenih las, niti harlija...
Imam srce

Družina

In vračam se k bonsajem.
Ker so izraz. Izrazi vsega, kar je v meni. Vseh občutkov in počutij, ljubezni, napak, hotenj, sklepanj, kompromisov, poskusov, okušanj, dela, užitkov, sprenevedanj, goljfij, znanja, poudarkov, sreče, bojazni... Vsega, kar je bilo v danem trenutku v in na površju mene, v konicah prstov, povezanih z IN. In povezanih z naravo. Ki je hudičevo bolj v meni, kot denar in politika.
Eno vsebujem, drugo me obdaja.
...ločiti seme od plev...
Čakajoč na vodo. Na sneg.

Družina

je izraz. Je povezanost.

Usklajena, z napakami.

Namernimi in nenamernimi.

Vsaka veja ni in ne more biti na svojem mestu. Ne sme biti.

Prazni prostori med individumi so NUJA.

Preplet korenin tudi.

Čas, neustrašni proizvajalec, v trenutku zgrabi niti ZAČETKA ter ga vleče v edino smer, proti KONCU. Vse vmesne preobrazbe so le odtenki odločitev, dogajanj in naključij (ki jih ni), ki komaj opazno, čeprav imaš občutek da pomembno, vplivajo na, kakopak, KONEC.

Ki ga brez ZAČETKA ni.

Šteje pa samo kar je vmes. Če si zraven.

Bonsaj je izrazna umetnost.

Zame seveda.



Na drugo stran

"Prodal " sem velik del sebe. Obdržal sem dušo. Ranjen sem, pa ne krvavim.
Oddana preteklost je naenkrat naredila prostor, veliko luknjo v zapletenem črevesju obstoja. Izstopila je skozi kloako (mogoče rektum) "navidezne" bolezni, imenovane posel. Na kratko povedano (za tiste ki imate svoj Prav), posral sem se.
Ko se poserejm, se vedno počutim bolje. Oljašano.
In smrdi.
Na pol, delno in skoraj čisto prebavljeni "včerajšnji" vnosi skozi ne eno, odprtino glave, so oddali svojo moč, energijo, namen, telesu ter umu. Vsebujoč dobro in vsebujoč slabo.

Enkrat (če) se zaveš nekontroliranega kopičenja viškov, napak, pomanjkanja, strupov, nepotrebnega..., položiš dlani na senece in prdneš. Zadnje vetrove. Na prostrost, v širno vesolje. In če si sam, če ni nikogar da bi zavohal, se smrad pomeša s čistostjo zraka, se redči in se dviguje..., se izgubi v vesolju. V neskončnosti.
Takrat je čas, da se zaveš, ne svoje majhnosti, svoje Edinosti. Je čas da zamenjaš tako vnos, kot vsebino in odprtino za vnos Energije.
Ki je hrana. Za telo.
In duha.

Bolečina ima drugačen pomen.
Ljubezen tudi.
Denar sploh.
In smisel!?
Večna dilema koraka po stopnicah na goro brez vrha. Proti soncu.
Višje gre, hladneje je.
Višje gre, svetleje je.
Diha!

Vsak korak je Sedaj. Spodaj je megla, zgoraj je...???
Nima veze,
Srečen sem, da korakam!

...see you on the dark side of the moon...  :)

Utrujen

Igra

Kruh

 Zapečenega kruha se največ poje!

Pred tem pa krompir z zelenjavo pod peko...

Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. V petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.
Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade ni koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. Prekrivanje je prikrivanje. Je pesek v oči.
Zavedam se časa. Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasdah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. Uživam v njeni unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. Z namenom.

Ham-sa.