Chamaecyparis obtusa II.

Nisem je mogel pustiti v Milanu. Njeno sestro dvojčico sem nabavil ob prvem obisku pri Crespiju, njo ob naslednjem. Nikomur ni bilo vredno vzeti jo v roke, od blizu pogledati nje čare. Fajn. Fejst fajn. Sedaj je prepozno.
Na polici je čakala en mesec. Potrebna svetlobe.
Chamaecyparis obtusa - Hinoki cipresa
Dobila jo je. Očiščena je čakala naprej.
Tri dni, čistih 12 ur dela samo na krošnji. Spoznal sem da ni setra dvojčica, temveč brat. Prikrita moč. Do spomladi ostane v trening posodi. Presajen(a) ter negovan(a) bo čez par let zame popolen(na).

Spredaj:

Desna stran:

Zadaj:
Leva stran:
Z vrha:Mogočnost v malem, skrita in zavita. Ravne linije ni. Prepletanje, na videz kar tako, ji daje karmo.

Ko se bom spet počutil takoooo majhnega, bom sedel tu spodaj in v senci premišljeval o smislu življenja.

Nebarij se še skriva. Čaka.
Notranjo igro vej skladno prikriva pravilna oblika krošnje.
Čeprav iz istega gnezda, rojeni in vzgajani pod enakimi pogoji, sta mojemu očesu nakazali in zato tudi dobili, vsaka svojo 'osebnost'.

Vpliv okolja, predvsem človeka na naravo. Tudi to je bonsajizem. In življenje teče dalje!

Še ena azeleja

Nič posebnega, vendar posebna. Vrtni jamdori počasi dobiva obliko. Na žalost spet slika ne pokaže vsega.

Kot baletka. Za popestritev dopoldanskega dežja.

Popoldan pa sem nadaljeval z žičenjem ciprese. Do sedaj že 7 ur in še nisem končal. Vedno bolj mi ugaja, vedno več mi daje.

Vmes, mimogrede, sem se končno prijavil. Vztrajam! Ostajam to kar sem. In zato ker sem. Samo še milijon korakov.... foto: Mike Curiak
Nedokončana pot

Zadovoljstva

Z datumi in petki se ne obremenjujem. Luna je nekaj drugega. Ta me zadane. Kot tudi majhna zadovoljstva. Današnja npr...
Vstajanje ob 4h je stalnica. Jutranja svežina in Dikov srčni pozdrav za začetek. No, pisarniških obveznosti tukaj ne morem upoštevat. Potem delo na terenu. Kanček ustvarjanja, japonski vrt na terasi Hotela Toplice, skoraj dokončan (slike drugič, ker sem kot ponavadi pozabil fotlc), tik pred dežjem.
Pa naprej. Doma me je čakal Miha. Izpolnil sem mu skoraj dve leti staro željo. Prav nič poslovno. Moje zadovoljstvo je zadovoljiti prijatelja. Tale
je že na dolenjskem. Presajena?
Miha mi je odpeljal popoldansko delo. Dežuren v rastlinjaku, na deževen dan, čakajoč na stranke, ki jih skoraj ni...
Cipresa, sestra cipresi, ki je nihče ne mara. Pogledal sem ji v srce. In videl. Njeno gibanje in njen dih govorita o tem, da ju je dolgo negovala natančna roka, vodena z absolutnim zadovoljstvom.
Tu, zdaj, bi moral napist, kaj sem čutil, razmišljal štiri ure. O stiku z drevesom. Pa ne bom. Ker je preveč osebno. Ma, kakšna cerkev neki...
Narava daje. Brez pomoči 'človeka', bi tole raztezanje k soncu ne bilo meditacija.
Tako ga čutim! Ko sva sama s seboj...
Potem, na koncu tega petka, mi vošči še nebo.
Kaj me brigajo kolone na cestah, pretrdi sendviči, cena elektrike, nevihte na Jadranu...kaj šele fuzbal! Jutri bo tako ali tako sobota. In včeraj je bil danes jutri.

Azeleja 'Kaho'

Presaditev je bila tokrat nujna. Slabo, zelo neodcedno zemljo, so obdali s Kanumo, kamor korenine zaradi že nakazanega odmiranja, niso niti segle.

Presajena, neožičena:
Letošnja končna podoba:
Prekrit nebarij:
Prva stran še ni določena. Manjka še razvejanost. In obdelava 'bule' pet centimetrov nad nebarijem.


Odcvetela družina

Azeleje

Azeleje Rhododendron indicum so v bonsajizmu, predvsem na Japonskem, dobile svoje posebno, lahko rečemo častno mesto. So najbolj cvetoče vrste bonsajev. Njihova vzgoja pa je drugačna in posebna. Da nas razveseljujejo z obilico cvetja, je potrebno poznati kar nekaj njihovih značilnosti.
V moji zbirki sta se letos šopirili dve. Obe še kot predbonsaja. Se pravi, manjka jima še kar nekaj kilometrov, da bosta dosegli končno podobo.

Rhododendron indicum 'Nikko'; drugo leto vzgoje. Letos je cvetela skoraj 6 tednov. In bi še. Vendar je trenutno pomembnejši njen razvoj krošnje.

Odstranjevanje cvetov do baze mora biti opravljeno natančno, saj v nasprotnem premeru drevo začne tvoriti semnske zasnove, kar mu jemlje preveč prepotrebne energije.

Rhododendron indicum 'Kaho' ; letošnja pridobitev.

Tipičen predbonsaj, ki je zaradi prevelikega števila napak zapustil domovino Japonsko. Temu primerna je bila tudi cena, ki pa še zdaleč ni nizka. Potrpežljivost in natančnost pri nadaljnem delu se bo nekako v petih letih obrestovala. Nebarij in linija debla sta pa prepričljiva.
Po odstranitvi cvetov še odstranitev odvečnih in narobe rastočih vej. Te so pri azelejah izredno krhke. Debelješe je nujno žagati.

Obdelava rane je za pravilno celjenje ključna. Na žalost se s tem na daljnem vzhodu niso preveč ukvarjali.


Če ne drugje, pri azelejah je uporaba cepilne smole obvezna.
V naslednjih dneh pa naprej.

Ne tako prost dan

Jutranji pozdravi!



Malo kasneje so vsi odšli. Jan plezat, Ruth in Miha na turni smuk, Pia na kolo.
Mene je čakal zanemarjen in preraščen vrt jamadorijev. Nekaj mrtvih je zapustilo prostor. Zraven pa še ogromno plevela in vej dreves, ki borcem nudijo senco.

Večina njih je v popolni kondiciji!

Vsakodnevni dež jim ugaja. Kot tudi rdečim polžem. Kamor primeš jih je polno. Kako se jih znebiti?

Filozofija neuspeha

Reinhold Messner - ŽIVLJENJE NA SKRAJNIH MEJAH

... eno samo garanje je vlačiti sani po terenu, razritem od vetra. Sneg je suh. Mraz zadržuje sani, smuči in s tem napredovanje. Toda brez sani bi bil izgubljen. Pomenijo moj dom, moje vse, brez njih bi bil mrtev. Torej jih moram vlačiti s seboj. Pomenijo breme in varnost obenem. Sleherni korak je muka. Umetnost je, in zagotovo ne preprosta, v teh okoliščinah najti svoj ritem, izprazniti glavo in ne razmišljati, da je zdaj prehojen eden od desetih milijonov korakov...

Toda, če si že na začetku nekdo reče, zdaj bo pa trajalo cel mesec, je že izgubljen. Pri takšnem početju mislim vedno le na danes, na dnevno razdaljo in v mislih odplavam stran. Opazujem svetlobo -pogosto zelo lepo - v sivih, zelenih, rumenkastih odtenkih, odvisno od tega, kje je sonce in kašne barve je vreme. Ko se poslabša, postane vse sivo. Kljub popolni belini je svet skoraj črn, temačen. Tako temačen, da celo v viharju ne moreš nositi očal. Toda celo takrat in pri popolni osredotočenosti velja izključiti jutri in včeraj ter biti na poti TU in zdaj. Brezčasno, kot na drugem planetu.

...

Spraševal sem se, kako se bom spoprijel z izkušnjo neuspeha. Neuspeh sam po sebi ni pomemben. Ključno je, kar izhaja neposredno iz njega, notranje doživljanje, postavljanje sebe pod vprašaj, tudi obupavanje. To je nov začetek in možnost, da spoznamo svoje meje in prerastemo svoje dvome. Moja notranja naravnanost se spreminja predvsem ob neuspehih. Pri tem pa nisem postal mehkejši, le bolj trdoživ.

Ob neuspehih namreč spozaš svojo omejenost. Zaradi tega je neuspeh močnejša izkušnja kot uspeh. Osvojitev cilja pomeni, da si tega zmožen, nič več. Cilj je s tem izginil. Pri neuspehu pa cilj ostane. Sledi lahko obupavanje, ko skušaš svoj neuspeh doživeti, dojeti svojo mejo!

Kako pogosto mi je spodletelo?! Že kot dečku. toda komur že v mladih letih ni spodletelo, pozneje obupa ne bo maral sprejeti kot sporočila, kot spoznanja o lastnih omejitvah. Neuspeh bo moral spoznati kot nekaj brezizhodnega. Tudi v neuspehu se je treba uriti z majhnimi koraki. Človeku, ki prvič doživi neuspeh, se godi kot plezalcu v ledeniški razpoki, ki se ne brani, ki se obupu ne zoperstavi s svojo napadalnostjo, življenjskim pogumom, z vso silo. Ko sem vedno znova sprejemal življenjske izzive, to ni bilo zato, ker bi bil častihlepnejši od drugih, temveč morda zato, ker sem v neuspehu videl zadosten razlog, da sem si upal nova poskusiti.

...

Kako more nekdo prepisovati moje misli?!