Debela peč, Brda

Potem, ko sva na silvestrovo dihala nočni piš, sva danes uživala v idelanem dnevu. Sonce in perfektna smuka. Besede so odveč, zato samo slike.

Pohod v novo leto

Od silne družine nama je ostal le Dik. Otroci že praznujejo po svoje - THINK!

Lidija in Jože grejeta nastajajoče gnezdo. Toplota in toplina, ne pa porcelan in frak, to je pomembno. Zakaj bi bil za novo leto drugačen? Zakaj sploh kdaj? Smo nazdrav'l!

Jože celi žulje od zadnje ture. Zato sva šla brez njiju, le z Dikom, smer Brda, 2009 m nad morjem, smer leto 2009.Pričakovala sva, da na vrhu ne bomo sami. Pa se na srečo množica rajši zapija v kočah.
Jasno nebo in mraz ob občasnem pokanju z doline, škripanje snega, utrip srca, pravljična zima...ma ne zamenjam! Uro in pol tempa, za naju spodobnega, in ob pol polnoči smo bili na vrhu. Mraz izrazitejši, veter pa je Dika in Ruth skušal pomesti v dolino. Smo malo nižje, v zavetju, slovesno večerjali čokolado z vrtnicami, čaj....ob polnoči pa na vrh, na 2009 v 2009!Dolina je vztrepetala v pokanju in barvah. Koliko ognjemetov smo videli tja do Ljubljane...pojma nimam.
Ampak bilo je za Ruth romantično, zame pisano, za Dika mirneje.
Ko so se bliski umirili, smo jo rajsnili nazaj. Letošnje bande so obilne.

Lidija je naredila tapravo joto. Mmmmm, kako diši, kako paše!

Dobro jutro! Svet danes ni nič drugačen. V veliki meri je tak, kot ga narediš, vidiš sam.

Voščilo

Prijatelji, prijateljice, bralci in bralke, nenazadnje tudi zli duhovi in sovražniki, ki sem ter tja kukate moj blog, skratka vsi:

ZDRAVJE IN LJUBEZEN ŠTEJETA,
VSE OSTALO SO SENCE VAŠE BOLJ ALI MANJ POKONČNE DRŽE!
NE SE DAT!

Ajd, se beremo drugo leto!
Raje

Center

Srednji vrh

Skozi Završnico po zaledeneli cesti z avtom, do koder gre, potem pol ure peš do Tinčkove koče. Pa se pokaže. Srednji vrh, objet s tremi velikani - Stolom, Vrtačo in Begunjščico. Manjši, 1796 m, nič posebnega, ampak v nedeljah, pa ne samo v nedeljah, osamljen.


S smučmi proti Iskrški koči pod Zelenico. 20 cm pršiča obeta užitke.
Levo do prelaza Šija.

Vrtača je jasna. Premetavajo jo vetrovi, ampak tako vabi. Južno pobočje. Je že varno?

Bo treba probat...

Moj prvotni cilj, Stol od zadaj, je bil zadaj zavit v meglo. Kdaj drugič.

Da o Begunjščici, ki je kljub oblakom gotovo gostila množice turnih smučarjev, ne govorim.

Flanka na Vrtačo je z višino postajala strmejša in ledena. Pihal je pa pihal...ohoho. Pogled je že uhajal na nasprotni Srednji vrh.

Pa sem pod vršno strmino stisnil rep in odvijugal nazaj. Jebi ga, zihr je zihr!Mal čajčka, pa spet u breg. Puf, puf... a je fajn. Mraz, veter, pa jest, pa

nč druzga.

Veter z vrha pobira sneg.

Mavrica snežink.

Z vrha, Stol.

dolina,

proti domu,

proti Šiji,

proti Vrtači,

spet Stolu,

pa še ene par iz užitka.

Prvih dvesto metrov je bilo strmo ampak blazno uživantsko. Naslednje pol ure pršiča pa že kič.

Trase

Tisoč in več se jih skriva na urejenih tekaških progah v borbi za kdo bo močnejši, kdo bo hitrejši, za izgubo maščobe, za lepo telo... Malo stran, nekoliko levo in malce višje pa duh tišine prevladuje nad vonjem po švicu. Nedolžnost pršiča in sonce...
Srečal sem le sebe.

S svojimi sanjami!

Imel sem čas za priklanjajoče se pajace, za dihanje vetra, imel sem voljo in imel sem močno željo.

Čutil sem.

Smreka in sneg

Kot bonsajist, tazagrizen, v skladu z določili praznikov, sem upognil novoletno smreko. Nabrana je bila že lani. Prej grda kot lepa, premalo čudna, v zelo čudni posodi ni bila prepričljiva. Brez obetov. A kot pri ljudeh, se v vsakem skriva nekaj dobrega.

Make up ženskam dela čudeže. No, ali jih vsaj prikriva. Nekaj podobnega sem naredil z obrazom smreke. Par poizkusov, ki znajo v bodoče priti prav. Ostaja čudna, a drugačna, ne prelepa, a posebna. Ko bo zrela, bo mogoče privlačna.

Potem pa ga je začelo sipat. Odtrgal sem ketno in se šel spraševat ...

... ostajam isti. Neozdravljiv odvisnež.