Bloganje

So stvari, o katerih se javno, npr. na blogu, ne piše. Osebne. Mislim, čisto osebne. Meja je elastična. Od posameznika odvisna. Koliko, do kam jo raztegneš, koliko odpreš okno vase. Če se že sploh odločiš da poveš, pokažeš svetu, kakšen kdo si. In zakaj?
Spet odvisno od pisuna. Moj namen, tisti prvinski, ko sem odprl te strani, je bil s pomočjo bloga širiti obzorje v svetu bonsajev. Ki se je v dveh letih sprevrgel v nekaj drugega, z občasnimimi prijavami začetnega namena. Nek dnevnik, delni razkritek dela mene, ki ni čist, popoln, ker to zaradi elastike ne more biti. Omejitve poslovne narave, osebne narave, tehnične narave... Lastna cenzura v dobro sebe in velikokrat tudi drugih. Tako pač je.
Bolj poizkus pokazati bližnjim (bralci ste tako ali drugače bližnji(bolj ali manj))dušam, delček svoje parcele, na kateri zidam osebnost iz materialov, ki so moji, mogoče drugačnejši od vaših. Kosmiči tehnologije, zapiski gradbenih del. Vse napol, glih tolk, ne preveč. Malo o bonsajih, malo o Aljaski, malo o razmislekih, vprašanjih in bojaznih... Do kamor si upam, želim. Da se ne razkrijem do konca, da ne ožalim lastnega jaza, koga drugega.
Zenkrat bom še vztrajal. Bolj ločeno. O bonsajih na svojem, Aljaski na svojem in ostalem na svojem blogu. Dokler se ne odločim končati. Me že 'ma. Ravno zaradi omejitev. Sebi lastnih.

Nazaj

Nisem prilagojen. Morje, vročina, skupek zabuhlih turistov...ne morem.
Obljubil sem tri, zdržal dva dni. Bolj kot bolečina, dejstva, da v teh krajih, zapleten v brezdelje turizma, nimam svojega prostora, miru, so me pognali nazaj. Povrhu že danes čutim plimo, ki jo dviga skoraj polna luna...bolje biti sam.
Ruth razume. Jaz tudi njo, ki ji sončni zahodi in vročina rišejo drugačne podobe v živčne končiče.
En teden ponovnih spoznanj je več kot dovolj za spoznanje, da sem še vedno isti, za spoznanje bogatejši.
Žnj.
In danes znam biti zatežen.
Go away!

CHAMONIX drugače

Namen in dogajanja poti v Chamonix so opisana tule. Z moje strani le nekaj megle, ki se je medtem plazila v moji zafrustrirani notranjosti.
Trideset let nazaj sem hrepenel po teh pogledih, želel v objem teh skal. Pa sem nekje, sam ne vem kdaj, stopil v drugo smer. Tako pač je in danes je prepozno. Namesto hladu skal mi dile prestavlja mraz snega, ampak razdrma pa jih pogled in vonj zamujenih poglavij. Danes jih doživljata Jan in Miha, kar me veseli, skrbi kot očeta, nadomesti pa vsekakor ne.

Ujet v kaosu turizma, v en dan, en prost dan pred Ruthino tekmo, nemočen, prepuščen dejstvom, sem zatajil svojo bit. V dobro najine ljubezni, najinega skupnega kolača. Instat doživljaj višine za plačane poglede.

Vse zanjo, ki sem si jo bolj ali manj priboril že pred tridesetimi leti, za njen cilj. Zato, samo zato. Za ljubezen je treba trpet. Zdaj vidim, kako to drži. V gondoli pohojen od množic, zahojen od samega sebe, na koncu vedoč, da je bil ta dan le preizkušnja, test, če Sem, če sem še.

Testo ostane isto. Le kruh postaja vse trši. Predvsem skorja.

In le od načina shranjevanja je odvisen njegov obstoj. Če ga dobi plesen, je po njem.

Zaenkrat še gre. Ker je ta kruh moja najljubša hrana, ker je to moj kruh.

Megle se podijo čez moje gore takrat, ko drugi občudujejo barve zahajajočega sonca. Ne žalujem za zamujenim, veselim se jutri. Zavedajoč se zakaj.

Te gore spolzijo v vse smeri. Tudi do Nejca Zaplotnika, ki je napisal:

' ŽIVETI! Kakor da si le en dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.'
Zato se ne splača obremnjevat z njeno končno podobo.Le z njenim smislom. Važno je, kaj hočeš z njo povedat. Ne, da na smrtni postelji poskušaš razlagat abstraktnost svojega življenja, upajoč, da bo kdo razumel.

Moje poti so samotne. In srečen sem, ko lahko iz vsakdanjega hrupa stopim nanje.

O tekmi

Družinske in satelitske povezave bomo uporabili za informiranje o Ruthinem napredovanju med tekmo. Vsaj približno. Začne se v petek ob 10:00. Na štartu bo 1800 tekačev.
Torej, na Ruthinem blogu, od petka dopoldan do sobote zjutraj. Nočna ažurnost bo odvisna od zaspanca Miha.

ULTRA TRAIL DU MONT BLANC

Z Ruth dihava podobno karmo. Tudi to naju veže.

Do mojega cilja Aljaske je še pol leta, do Ruthinega le še tri dni. Njeni treningi so opravljeni. Le še carbolowding (beri prenajedanje s testenininami in ostalimi komleksnimi OH), prednatalni stres in tekma. Ultra trail du Mont blanc - 98 km po poteh okoli Mont Blanca.

Gori doli naokoli. Glede na njeno fizično pripravljenost in trmo, upava da ga bo zdelala v manj kot dvajsetih urah. Seveda, če ne bo kakšnih poškodb, snega ali podobnih nevšečnosti. Raje bo zvesti spremljevalec. Do štarta z njo, potem v stresu v Chamonixu. Upajoč, čakajoč. Ni enostavno imeti take žene!

Greva jutri, vrneva se v soboto ponoči. V nedeljo bova imela nedeljo, potem pa...saj ni res, pa je, na morje. Si ga zasluži. Pa čeprav samo tri dni.

Spanje

Po treningu sem šel za eno uro spat.
Bil sem uničen. Bolje rečeno 'zgonen'. Dobesedno. S kolesom še vedno nisva najboljša prijatelja. Do štirih ur še gre, potem pa muka. Križ, rame, kolena...
Je pasalo, sem zdej čisto drug, tak, bolj svež.
Pa še nedelja je.
Ampak podzavest ima slabo vest.
Napaka.

Karavanke

Beg v višine iz petih razlogov: gore, samota, trening, narava, hlad. Dva od teh sta bila le želja. Samota prevečkrat prekinjena z Dober dan, hlad pa se je potegnil previsoko, kamor vrhovi naših gora ne sežejo. Iz Drage čez Preval na Begunjšico, na Zelenico, Vrtačo, Stol, do Tinčkove koče, na Roblek in nazaj v Drago. Užitek drvenja navzgor in navzdol, ko kljub butanju srca telesu ne zmanjka moči.

Oči na pecljih pa beležijo trenutke. Persen.

Igra oblakov in svetlobe ustavi korak. Let sokola, prehitrega za pritisk na sprožilec je čas za počitek. Če vidiš, če čutiš. Živo in neživo. Vsekakror živo. Malenkosti trenutkov so močnejše od pomakanja trnkov v enolončnico vsakdana.

Balvani. Odkruški. Povod za esej o miniljivosti in relativnosti časa. Še parkrat spat in ne bo me več. Oni ostanejo večno?

Zvoki. Tišina, napolnjena s pogovori ptic, jokanjem mladičev, šelestenjem listja, ki počasi zaključuje letošnje delo. Plodovi dreves zorijo. Hrana za mnoge, seme za prihodnost. Gozd je danes drugačen kot je bil pred desetletji. Ravno tak, kot ga vidiš. Jerebike sekajo monotonost zelenega.

Ki monotonost sploh ni. Ukrivljena starost govori o pogojih življenja. Ki se dogaja. Počasi, nezanesljivo, do smrti.

Drevesa, prepuščena samo naravi, odmaknjena v strmine, varna pred motorkami, so drugačna. Kako podobno je pri ljudeh!

Je res smisel življenja življenje na plaži, čivava in Bmw?

Pa se je začelo

Leto iskanj menja mesec kopanj. Prvi del.

Vroč dan. Za taka dela sploh neprimeren. Prilagajanja urnika pač.

Predpriprava

Konec poletja se bliža. Ko to začutijo drevesa, se počasi začnejo pripravljati na zimo. Prihaja čas jamadorijev. Izkušnje zadnjih let so najpomebnejše. Zato sva se z Urošem na sezono pripravila.
Pravzaprav sva pripravila substrat, ključni (med drugim) faktor uspeha preživetja.
Mešanica vulkanskega peska, akadame, perlita, liapora in glinopora. Med sajenjem bom dodal še nekaj vlaknatega šotnega substrata in akadame.
Komponente so se v vročini presušile, zato se je pri sejanju kadilo, kadilo. A le tako je možno odstraniti prah in delce, manjše od dveh milimetrov.

Sušilnica je prazna.

Čas za smreke je že skoraj tu, ruševje pa v septembru. Letos je bila zima dolga, rast zapoznela, čas izkopov bo kasnejši.

Urnik

V tednu odsotnosti se nabere. Nekaj počaka, drugo pride na novo. Delo, dogodki, obveznosti, trening...Vse bo treba strpat v dni, ure, minute. Pozabljivost kot izgovor ne šteje več. Brez koledarja opravil, urnika ne gre več. Delitev spiska po pomembnosti pomaga lajšati stres. Včasih je treba pritisniti Delate, včasih improvizirati. Nasploh pri prilagajanju se času drugih, predvsem tistih, ki urnika nimajo.
Postati gospodar svojega časa, štiriperesne deteljice zadovoljstva. Utopija?