ponedeljek, 14. marec 2011

Konec, začetek

Letošnje Pokljuke je  konec. Z njo tudi nedefinirane zime. Tako ne gre, jaz tako ne znam, in nočem.
Z dežjem se bliža pomlad. Z njo ogromno cvetnega prahu, v njej sezona. Ključ preživetja in jedro stresa.
Sanje in cilji ostajajo, vid pa se počasi slabša.
Samo toliko. Nič manj, nič več.

nedelja, 6. marec 2011

sobota, 5. marec 2011

Dnevi umetnosti; prolog


 In niso samo bonsaji umetnost. Zame recimo, je umetnost tudi kulinarika. Umetnost mešanja več okusov v enega, končnega. S poudarkom na vizualnem. Takole je bilo pripravljeno za uvod v debatni večer.


                                                                     In tako dalje.

Ivo in Mauro, ob pomoči francoskega rdečega, sta v italijanski angleščini pozno v noč teoretizirala, med drugim, o bonsajih. In spet bonsajih.
Na koncu smo pa zašponal Pink floyde, pa Led Zepeline, pa... tresla se je hiša. Ruth  je spala kot ubita. Neverjetna je.
V bistvu, cel večer je bil posvečen umetnosti.

petek, 4. marec 2011

ŠOLA PROGETTO FUTURO

Dragi učenci!


Jutri, v soboto 5.marca, nadaljujemo s šolanjem.
Učitelj tokrat (tudi): Ivo Saporiti
plac: rastlinjak Vrtnarija Reš
Zbor: ob 9h


Za znanje, hrano (duševno inu fast food) ter pijačo poskrbljeno!

Krivica

Sem si nadel krplje, pa sem jo mahnu v gozd. V gozdu je veliko belega snega in rumene tišine. S seboj sem nesel poln nahrbtnik enih problemov. Ker so bili večinoma pretežki, sem jih sproti odmetaval. V sneg.  Vem, da se to ne sme, da je to onesnaževanje matere narave. Samo finta je ta, da problem v dotiku s snegom enostavno izpuhti.
Je pa res, da se sčasoma večina njih nekje v zraku (mogoče tudi v krošnjah dreves) ponovno formira in najde pot nazaj. To pa je krivica.
In vedno najdejo prav mene!

sobota, 26. februar 2011

Dokaz

Mi je kar nekajkrat padlo, da je moja žena od hudiča.  Ja no...sem si mislil.
Potem pa dobim tole sliko, direkt iz pekla. Puffff, benti ejga. Ni hec.
Res je vražja. Tule plešeta. 
Samo tako, da veste.
Če se slučajno nekega dne ne pojavim....

petek, 25. februar 2011

Adijo

Kdor ne verjame koledarju, lahko po situaciji v naših rastlinjakih mimogrede ugotovi, da se bliža pomlad. Zima uhaja. Zjutraj še brcne z minus 10, potem pa... Meni je letos ušla na polno.
 Bonsajskega mrtvila tudi že zmanjkuje. Bo treba delat.
 Pasji dnevi, adijo.

nedelja, 20. februar 2011

Nazaj k bonsajem

S temle borčkom sva se spogledovala dve leti. Mladič, Pinus mugo, ruševje, 30 cm, je v seh pogledih mladič. Mlečen, nezrel, vihrav, željan... Lahko bi ga pustil, svobodnega, zaverovanega v svoj ideal. Pa ima smolo, da moje oči vidijo drugače. 
 Njegova silhueta se mi je vrinila v objem njegovega, žal preminulega, sorodnika. Pokazal sem mu, kako ga vidim, dal sem mu zavetje, in  moč. Po moje, seveda.

Ker na bonsaje in na bonsajizem gledam predvsem z vidika umetnosti, me pravila in korespondence ne zanimajo. Važen je filing, važna je podoba. Četudi imenovana tanuki.


In jaz sem srečen.

petek, 18. februar 2011

Bolezen je kronična

Ne telo, um je koordiniran na časovnico. Na severno jebalico, na Aljasko. Do zdaj me je pustil pri miru. Sedaj, ko sem vsako leto v tem času pakiral in jemal poljube na zalogo, me ponoči (in ja, že tudi podnevi) zasipa s snegom in govorečim vetrom, s slikami in ritmi. 
Bo minilo?
Za koliko časa?

torek, 15. februar 2011

Povedano v petih delih! - Chapter 5

Oj. Pa sem na koncu. Čez svilene mostove, mimo razbitih oken preteklosti, skozi temačne hodnike sedanjosti, v katakombah prihodnosti. Sedaj. Izmuznjen vase ležim v gozdu hiš, v gozdu dreves, v osebnem ogledalu. Vidim da me ni.
 Le zaobljen, v krč zaviti popek brez duše.
 Skrite v eni od teh valilnic, valilnic duš. To je prostor, to je čas. To je to.
 Ležak brez samopodobe, med zrcali priložnosti, pod stotinjo odprtin, katerih le ena je prava.
 Čudno. Vem, vidim, čutim, katera.
 In?
In to je vse, to je Zato. Kar sem vam, Vir Us, imel povedat. Sedaj sem pred ljubim problemčkom z imenom Kako. Posvetil mu bom vso pozornost. Nahranil ga bom. Nato ga bom požrl. Stopil bom do male luknjice, kjer me čaka. Izgubljena, mirna, čista. Moja.

Torej, čao. Če boste, mislim enkrat, nekoč, brskali po sebi, ne po svetovnem, po osebnem spletu, se mogoče spet srečamo. Odvisno kam vas vodi pot. Srečno!
Vir Us