petek, 23. marec 2012

50

Eni delajo s tega šaro. Ne maram je. 50, 40, 48, 27...isto mi je. Par kil več, nekaj zrelosti, več izkušenj, slabši vid, še vedno zaljubljen... nič pretresljivega. Inside občutek šteje.
Osebni praznik. Zato grem s par prjatli na proslavo. Tri dni dopusta na samotnem otoku. In okoli njega. Že videno. Bilo je fajn. Blo bo spet. Ni druge.


Zato ne zamert, ki ne bomo skupaj. Za stotko, obljubim, Vas povabim vse. Pa še muzka bo!

četrtek, 22. marec 2012

Presajanja

Ko pride čas, je čas. Za presajanja.
Eni so komadi. Janezova in Boštjanova pomoč sta bili za moj križ oljašanje. Pa me vseeno boli. Križ namreč.
Kriva je Aljaska in kriva je tale smreka. Lotil sem se je sam. Brez veze neučakanost... Batina, ki bo nekoč jumbo bonsaj. Zdaj mora spet počivat.
 Tule je bilo treba več nežnosti in previdnosti.
 Boštjan se je pridružil, da bi se naučil presajanja. Vajencu gredo seveda najbolj umazana dela. Hja, tako se najbolj zapomniš...
 Rešeljika - edina v moji zbirki. Nova. Janezovo nesebično darilo za mojega abrahama. Priznam, ko mi jo je dal v avto, sem ostal brez besed, s cmokom v grlu, skoraj s solzo. Janez, hvala je premalo!
 In je večja kot sem mislil. Največja posoda, ki jo premorem je bila glih za glih. Drevo ima dušo. Dve.
 Hinoki cipresa - presajena prejšnji teden. Kandidat za EBO.
Se nadaljuje...

sreda, 21. marec 2012

torek, 20. marec 2012

Pomlad

Saj paše. Ampak ni moj letni čas. Prehiter prehod iz severa, alergija, stresi, skoraj samo posel.
Vmes hitenje med bonsaji in vedno manj spanja.
Ni, da bi bil slabe volje. Za pisanje tule sem pa prazen.

nedelja, 11. marec 2012

Hčerki v objem

Enako čutiva, a se premalo vidiva. Pogrešam jo, mojo Piki. Dobro, da Amsterdam ni predaleč. Zjutraj sedeš v avto, zvečer pa objemaš nasmejano glasbenico, ki prvič v življenju, especial for me, naredi gibanico. Eh ja...



 Je uspela? Bo dobra?

 Njam...
Takale pot, sam, je zelo primerna za premišljevanja. Mogoče kdaj napišem kaj sem stuhtal. Sicer pa je treba pazit na cesto. Bilo je kar nekaj kritičnih situcij. Ena zame, ki se je srečno iztekla, ostale za druge, in niso so vse srečno iztekle...



Holandskih hiš za Ruth nisem slikal. Niti dneva odprtih vrat v Lodderju. Nova roba je na voljo. Bonsajska mislim.

sreda, 7. marec 2012

Zlato

Moje "dirke" ni več. Sin Miha pa je kot član servisne ekipe slovenske biatlonske reprezentance včeraj zaužil zlate sanje. Jakov Fak, vse čestitike! In celemu timu. 

ponedeljek, 5. marec 2012

Zavedam se

 Zavedam se svoje krhkosti.
 Zavedam se svojih meja. In hkrati, da je neskončnost brezmejna.
 Zavedam se, da sem.
 Iskalec poti.
Ne na Aljaski. V sebi.
In to me dela mene.
Zato je vredno!

četrtek, 16. februar 2012

No, jaz pa zdaj počas grem.
Naprej se javim tule:
ALJASKA
Kjer bo tudi Ruth po štartu, 26.februarja, objavljala novice.

Še enkrat Vam hvala za finančne, opremske in miselne podpore!

ponedeljek, 13. februar 2012

Približki

Še štirikrat spat. Ob moji ljubi, potem pa...
Želja, da bi zadnji dnevi pred odhodom polzeli počasi, se ne bo uresničila. Spisek obveznosti in opravil je kot vedno, dolg. Predolg. Z umirjanjem spet ne bo nič. Tokrat so se sranja začela že malo prej. Ponavadi se, ko sem že tam čez. Na primer, danes ponoči je zamrznila voda v trgovini. Težave v rastlinjakih in podbobno...da jih le ne bi bilo. Manj trnov v mislih, lažje mi bo. Bomo videli.
Temperature in zima v hribih so bile (so še) letos idealne. Za približek kar me čaka. Zadnji celodnevni virtuali, zadnje spanje pod smreko, zadnji testi opreme so za mano.

Nekaj malenkosti bo treba spremenit, porihtat, sprejeti par odločitev, spakirat pa it.

Napokat želje, upanje, voljo, opremo, pa spokat. V znano neznano.

Zapustit toplo posteljo, probleme zamenjat za nove, obleč dvojne dolge gate, nataknit smuči in udejanjit destletne sanje.

sreda, 8. februar 2012

Ob isk

Napetost narašča. Počutim se drugače. Nekaj je drugače kot ponavadi.
Napete strune vibrirajo drugačno glasbo. Bolj psihadelično, nepredvidljivo, mogoče celo nemelodično. Nekako nesmiselno. Če bi gledal s stališča "od prej".
Nejasna čustva so bolj v ospredju.
Poizkusi razlaganja so. In niso. V pravi ali pa v napačni smeri. To je enako.
In so razlike. Zakazanim uram ne dajem tolikšnega pomena kot trenutnim občutkom. Kot intuiciji. Sem in delam kar čutim. Iz dneva v dan bolj. Plazovi ustaljenih problemov se na srečo razbijajo nad balvani, ki jih nameravam prekobacati naslednji mesec. So intezivne preizkušnje. Razpršene v pršič. V belo bojazen, ki bolj kot svojo težo, z grmenjem ter pritiskom, zasipajo rdeče oči. In obačasno jemljejo dah.

Sanje o sreči se spreobračajo v potovanje. Znano, pa vendar popolnoma neznano. Sanje miru se krmijo z nemirom. Preteklost s pričakovanji.
Zadnjič, par noči nazaj, me je obiskal Tomaž. Njegov stisk roke me je vrgel. Iz sanj, iz pretvarjanja, v realnost. Zibal sem roko, umival sem dejstva. Spomin na "čudnega" prijatelja me je polil s slapom kamenja, rož, vina in snega. Bolel je. In hkrati zdravil.
Bil je kratek in bil je intenziven. Je pač čas, ko se sprašujem zakaj. Ko buljim v nabito praznino. Vase.
Najin odnos je bil na kratko, kratek. Pogled, stisk, objem in par modrosti. Poizkusi zakopavanj razočaoranj z lopato spoznanj. Njegovi vzponi (plezalni) in moji neuspeli poizkusi priti "nekam" so bili kot noč in oblačen dan. Občutki (predvsem o pomenu poraza) pa enaki:
" Vsak vzpon, vsaka pot, je zgodba zase. Po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa v potovanju še uživaš, ni kaj dodati!"
je dejal ko sem dvomil. Je dejal in glasno utihnil. Popila sva več pira kot bi smela. Popila sva vso resnico iz namišljene mize izkušenj.

Zbrskal sem se iz sanj. Iz tople postelje. Namesto na Pokljuko, sem se podal v knjigo.
Upam, da ne zaman. Da prebujanje ni bilo zaman.