sobota, 26. januar 2013
petek, 25. januar 2013
četrtek, 24. januar 2013
sreda, 23. januar 2013
Noči
Noči so črne. Počasi postajajo črno bele. Večtedensko prebujanje ob treh zjutraj se podaljšuje v zame normalno četrto. Se duh umirja?
Preden zakorakam v sanje,
me prazna postelja butne v zadnji jok. Z njeno sliko na prsih hlipam v strop. V rumeno, ki jo je pobarvala sama. Ponoči.Tavam po njeni koži, iščem vonj... Blodim. Brnim ob svečki, ki je zamenjala pomen. Blaznim.
Izpraznjena zaloga solz.
Le še umirjajujoče se hlipanje.
Odjuga bolečine pred spanjem.
Ki ne pride in ne pride.
Le ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ....
Knjiga pomaga. Dvojno.
Pomirja in zapira dan.
Tako enak, tako prazen, tako žalosten.
Dokler ne zaspim, brez objema, sam.
In sanjam.
Vedno o ljubezni.
Ki je ni več.
Ki bo vedno!
torek, 22. januar 2013
Nazaj iz objema
Pomirjevalo je delovalo. Objemi in nasmehi moje Pikice SO zdravilo.
Bonsaji. Tu se še ne znajdem. Ne čutim. O tem več drugič.
In doma? Praznina.Zdravilo ne deluje.
sreda, 16. januar 2013
Danes sem v molu
Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da je megla mi legla v srce,
kot da je sonce izgubilo sijaj,
kot da me vleče samo še nazaj.
Nazaj, kjer preštevala reki sva dni,
med njene rokave in tvoje dlani ,
tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,
tja me vleče nazaj !
Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo ,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo !
Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da so se mi zapletle noge,
kot da ne najdejo lastnih poti,
kot da ne vejo, kam dnevi so šli .
Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
nihče ne izve naj, da mi je hudo ,
nihče ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo !
Vlado Kreslin; glasba in besedilo
Raje; solze in žalost
Jutri bom v duru. Upam.
Potujem v objem moje Pije, v deželo rožic,
pod krili prijateljev bonsajistov.
ponedeljek, 14. januar 2013
Sneg je prekril...
... njen nasmeh.
Sneg je zasul bistvo mojega življenja.
Bela, nedolžno bela, preproga je zagrnila smisel mojega obstoja.
Le par luknjic, par močnih, utripajočih lučk, me poriva naprej.
V nov, tako prazen, dan.
Ko sneži.
Ko je sneg prekril grob. Grob moje ljubezni.
Grob mojega obstoja.
Prvič v življenju se ne veselim snega.
Otrok v meni, mož v meni, Jaz v meni,
smo postali ledene sveče.
Kapljam.
Kapljam in se sprašujem
kakšne barve je lahko pomlad?
Sneg je zasul bistvo mojega življenja.
Bela, nedolžno bela, preproga je zagrnila smisel mojega obstoja.
Le par luknjic, par močnih, utripajočih lučk, me poriva naprej.
V nov, tako prazen, dan.
Ko sneži.
Ko je sneg prekril grob. Grob moje ljubezni.
Grob mojega obstoja.
Prvič v življenju se ne veselim snega.
Otrok v meni, mož v meni, Jaz v meni,
smo postali ledene sveče.
Kapljam.
Kapljam in se sprašujem
kakšne barve je lahko pomlad?
nedelja, 13. januar 2013
sobota, 12. januar 2013
petek, 11. januar 2013
Naročite se na:
Objave (Atom)