Juniperus

Vreme kot je, pa bi bilo mnogo bolje da ne bi, je dan za počitek od treninga. Po dolgem času čas, čas za bonsaje. Materiala v čakanju je dovolj. Tale brin na primer.
Tipičen primerek vzgojenega drevesa za namen. Nič posebnega, z nekaj svojega. Zavit, previsok, s skrito dušo. Čudna razvejanost, nebarij še kar. Skratka izziv.
Včeraj sva se v glavnem spoznavala.

Juniperus chinensis 'Itoigawa' , 50 cm

Ker bo zunaj še gnilo, ker je počitek tudi trening, ker imam čas, ker pogrešam...danes naprej.

Dovška Baba

Drugi letošnji turni smuk. Debelina snega po cesti od Dovjega pa vse do Rožce je mejna. Navzgor OK, navzdol pa ropota sem ter tja. Ampak jutranjih -20 C ob sončnem vzhodu z vrha in ob Ruth...

Ob devetih sva se že doma grela s čajem in vročo juho.

Ob enajstih pa sem v množici tulil našim biatlonkam in biatloncem. Dvema je pomagalo.

Biatlon Pokljuka

Nekaj utrinkov iz včerjašnje tekme. Mal več pa tule.

O rezultatih in ostalem pa več tule.

KLEK

Pogojev v hribih ne zamujam. Obratno od strupenih plazilcev oživim v snegu in mrazu.

Bolj mraz bolj nor. Bolj veter, še bolj.

Ko se iz pregaženih cest oddrsam na Klek, je cajt za pauzo. Meditacijo. Sedim na kuclju svoje karme, poslušam zehajoč veter, introvertiram misli na Aljasko. Zaupam opremi, ki odbija veter, zaupam sebi, ki ga sprejema.

Res, difuzno konfuzno. A vsak dan boljše.

Danes spet, jutri pa na biatlon.

Narava

Osnovna razlika današnje civilizirane družbe in družbe 'nekoč' ( indijanci, vzhodnjaki deloma tudi danes) v odnosu do okolja, narave je v tem, da se človek dandanašnji okolju upira, naravo hoče premagati, si jo pokoriti, jo podrediti svoji volji, željam, nasprotno od nekdaj, ko so ljudje živeli v njej, živeli z njo in jo tudi doživljali.
Poti nazaj za družbo ni več. Za posametnika pač!

Nov dan

Noč je spolzela iz območja moči v zarjo nemočnosti.
Preskakajoče slike iz sanj so nezavedno podzavest odtisnile svoj pečat. In odšle. Za vedno.
Spet nov dan. Obilica naključij bo neopazno obšla delovne (ali pa tudi ne) duše, z očmi in ušesi naravnanimi na frekvence, ki jih praviloma vsiljujejo drugi. Karma bo žalostna, potem ko ugasne naravna luč, legla skupaj s telesom v noč in ponovno v REM fazi poskušala zavrteti film v svojo smer.
Le od mene je odvisno kako lep bo dan. Kako poln.

Osmi december

Lani, na včerajšnji dan.
Jutri?

Nekateri veste, da tokrat ne mislim na sneg.

Nad megle

Tiste naravne in tiste jutranje.
Nova odeja prekriva pomrznjeno blato. Odkriva sproščenost in mir inside.
Sproščanje zalog energije.

Pogovor z namišljenim opazovalcem. Ne mislt, ta razume!

Uvid. Megle, ki so pravzaprav oblaki, ločujejo.

Proti večeru sence postajajo daljše. V nosu začutim že skoraj pozabljen, tako potreben, vonj po mrazu.

Čista tišina.

Neslišna valovanja.

Konec koncev se pa vedno vrneš nazaj. V meglo.

Ampak...

Slalom

Slalom podhranjenih misli po grbinah življenja, tresoče noge, strah pred strmino, bolečino zloma. Zloma vratu. Nogo poflikajo, vrat je druga zgodba. Tema pred očmi, pa ne zaradi ure dneva, kepa v želodcu, pa ne zaradi hrane. Kako težko je včasih najti pogum!

Poznam taka jutra. Sprevržejo se v dan nevsakdanji. Nisem uporaben. Nobene koristi, sama sitnost.

Ker vem zakaj, vem tudi kako in kje sneti smuči. Sesti v sneg in po riti počasi zdrseti v dolino. Dolino miru.

SANJE