Na Žižanj

Dopusta, takega kot si ga predstavlja in uživa večinski skupek, nisem ležal že odkar so deca splavala. In morje me ne privlači. Celo strah ga me je. Pa vseeno grem. Ker..., v bistvu ne vem zakaj točno. Največ zaradi Ruth. Ona ima namreč slano vodo in vse v zvezi z njo, več kot rada. Malo so krivi mediji. Največ pa, jasno, sam.

Samoanaliza je namreč pokazala, da glavno odvračalo mene me od morja niti ni morje samo. Ampak gomazeče množice podnevi lenih, ponoči pijanih soljudi, ki povzročajo nemir. Jaz pa hočem mir. Čisti mir, pure silence!

Na morju je to mogoče samo na samotnem otoku. In prav tja greva. Na takega, majčkenega, z eno samcato hišco gor, pa pika. Na Žižanj. Lastnik hišce, otok je v lasti države Hrvaške, naju bo s čolnom zategnil tja in čez devet dni prišel po najine ostanke. In naju.Vmes pa odklop. Od vsega. Na način, ki ga ne poznam. Mogoče, le da ne bo hudo vroče, pa mi zleze pod kožo? Kajak, knjige, lovljenje rib (upam, sicer znava shujšat), buljenje v zvezde, veliko ljubezni, ljubljenja tudi kajpak, spanja, premišljevanja in nič več.

Nisem romantik, sploh ne, daleč od tega. Samo mir hočem!

V hribih pa je padel prvi sneg!?

Dru

Ko na pravem mestu oči umu poklanjajo privide, ki jih nikoli ni bilo,

mali notranji potresi premetavajo davne sanje.

Zadovoljiti se s tistim kar lahko,

s tem kar si,

in se veseliti tega,

kar še bo.

Biti realen.

A nikoli brez sanj.

V Chamonix

TAKOLE je bilo čutiti lani. Ruth grabi svoje cilje vedno višje. Mont Blanc bo obkrožila v teku. 166 km čimhitreje, v 35 urah, mogoče manj.

UTMB v gruči 2300 tekačev in tekačic, gori doli naokoli, 9500 m višincev, dve noči in en svetel dan. Bitka, ne z njimi, s sabo, zase. Večina tega ne razume, jaz pač. Nekje, v zamrznjenem delu spomina, imam shranjene svoje zapiske, svoj film, mrtve sanje. Zato vem, zato pomagam. In ker je moja Ruth.

Spremljevalec v pravem pomenu besede.

Že vidim. Vmes, ko bo ona nekje na robu bolečine tekla svojo zgodbo, bom spet hlapel v pobeljene špice Druja in ostalih. Če oprijem polne lune še ne bo popustil, bom siten do sebe, mogoče žalosten. Ampak jebiga. Če bo ona, bom tudi jaz zdržal. Mogoče se mi utrne, mogoče zaslišim šepet, celo klic. Od nekje drugje. In vem, da ne z Aljaske.

trenutno počutje

Občutke, počutja lahko izražamo na več načinov.
Prav sedajle se počutim takole:
Pravim mu VIZIJA!

Obtusa

Njena nenavadnost me privlači. Že od začetka.
V mladosti

V puberteti

Sedaj, v adolescenci

V zreli dobi bo prava mrha.
Potrebuje novo, malo širše stanovanje, kjer bo ležala kanček globlje...

Krik

Fonetično gledano je bil krik popoln. Tudi s psihološkega vidika bi mu z lahkoto prilimal desetko. Slišnost je bila enkratna, trajanje tudi primerno. Ne prekratek, ne predolg. Bistvena, najbolj fascinirajoča, pa je bila njegova pristnost. Da ti stopijo vse dlake, tudi tiste pobrite, pokonci.
Skratka, popoln krik.
Naravnost iz srca.

Dan zaman

Boriš se. Kot mlada opica z ravnotežjem na odlomljeni veji, vložiš več energije kot jo premoreš, seveda tja kjer ni potrebno, iz sebe skačeš v vedno nova vprašanja, nazaj vase pa poparjen ležeš brskat po zastarelem leksikonu, hrepeniš do vesolja, čeprav veš, da brcaš v temo, kot debil v ogledalu nasedaš samemu sebi, verjameš besedam (kako si naiven), ignoriraš kar vidiš v njih očeh, luknje v žepu so stalnica, brez najmanjšega odpora goltaš tablete in prah, ki ti bodo kao bolečino zalile z instantnim olajšanjem, krožiš z očmi, kot bi si s tem hotel razširiti obzorje, za dolge, zanemarjene nohte, pod katere se gnusno nabira svinjarija zadnjih dni ti ni mar, za nov oljni madež zadnje večerje na edinih, do včeraj čistih hlačah, tudi ne, misliš da srkaš upanje, ko brezčutno obračaš liste knjige modrosti, namesto pogleda v oči pohotno trgaš njeno oprijeto majico in nemo hrzaš kot mlad žrebec na neograjenem pašniku, galopiraš v krogu, namesto da bi potegnil črto do obzorja, kjer ravno tedaj, a ni to čudno, razbeljena luč, v prelivajočih se barvah, izgublja svojo moč.

In tako vsak dan, včasih za odtenek drugače, izgubljaš upanje, da bi končno izvedel kje, kdaj in zakaj si nekoč v mladosti izpustil nevidno nit, ki te je povezovala.

Brin - PopTV

Video 1

http://poptv.si/multimedia/bonsaj-izdelava.html

Video 2
http://poptv.si/multimedia/bonsaj-posoda.html

Video 3

http://poptv.si/multimedia/izbira-bonsaja.html

Na žalost ne dobim dovoljnja za direktno objavo.

Včeraj sem gledal atletiko. Ej, vsi so tekli brez nahrbtnikov! Moram povedat Ruth.
Sem ji povedal, pa je odvrnila, da mora na drugem ovinku desno?

Howgh

Spremljanje življenjske sopotnice je te dni psihično naporno. Pa tudi fizično naporno. Po dnevu oddiha sem moral po spletu okoliščin (beri tule) namesto udobno z avtom na Petrovo brdo, z dvajsetkilskim nahrbtnikom iz Raven v manj kot uri in pol na Črno prst. Zadnje čase v hribih samo še dirkam.
Po opravljeni nalogi in začasnem adijo z Ruth, sem se lahko za nekaj minut zavil vase. Z zaprtimi možganskimi celicami sem se prepustil mogočnemu severniku. Trodimenzionalna glasba! Levo, malo navzgor, je v smeri severa, brez vsakega zamaha, na mestu plapolal sokol.

Trenutki ki polnijo! Ne vem, domišljam si, kaj mi je hotel povedat, pokazat. Indijanci bi že vedeli. Ker smo eni navadni kavbojci, pa...?

Včeraj sem se počutil indijanec.