Nad megle

Tiste naravne in tiste jutranje.
Nova odeja prekriva pomrznjeno blato. Odkriva sproščenost in mir inside.
Sproščanje zalog energije.

Pogovor z namišljenim opazovalcem. Ne mislt, ta razume!

Uvid. Megle, ki so pravzaprav oblaki, ločujejo.

Proti večeru sence postajajo daljše. V nosu začutim že skoraj pozabljen, tako potreben, vonj po mrazu.

Čista tišina.

Neslišna valovanja.

Konec koncev se pa vedno vrneš nazaj. V meglo.

Ampak...

Slalom

Slalom podhranjenih misli po grbinah življenja, tresoče noge, strah pred strmino, bolečino zloma. Zloma vratu. Nogo poflikajo, vrat je druga zgodba. Tema pred očmi, pa ne zaradi ure dneva, kepa v želodcu, pa ne zaradi hrane. Kako težko je včasih najti pogum!

Poznam taka jutra. Sprevržejo se v dan nevsakdanji. Nisem uporaben. Nobene koristi, sama sitnost.

Ker vem zakaj, vem tudi kako in kje sneti smuči. Sesti v sneg in po riti počasi zdrseti v dolino. Dolino miru.

SANJE

Zakaj?

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred sedmimi leti označenim ciljem.
Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.
Zakaj?
Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v petih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.
Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.
Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.
Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.
Zato!
Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"

JAzzzz Logatec

Utrinki iz Jazz tekmovanja v Logatcu.
Pia in prijatelji furajo Jazzzzz...

Bor, beli bor

Tegale posebneža, skuštranca s skritimi atributi sem lani odcepil Crespiju. Takoj sem ga presadil v posodo, pravo, dokončno posodo in delal na krošnji. Brez oblikovanja, samo pinciranje, vršičkanje, čiščenje.
Jeseni, nekje v začetku oktobra, sem pričel z žičenjem. Totalnim. Ker ni vsak dan nedelja, ker duša vedno ni spočita, je delo potekalo počasi in etapno.

Potem sem čakal na trenutek, na željo, ko mi bo umetniška kri preplavila športno, na mir in sproščenost. Na dvogovor, drevo in jaz.

Bor je dobil moje čute, vrnil mi je z dvojno dozo. Meditacija.

Pinus parviflora; 45 cm, poreklo Japonska, posoda Japonska, starost cca. 50 let

Ker je nekaj posebnega, trenutno najboljše kar premorem in ker je treba naprej, bova januarja odpotovala v Belgijo. Noelanders trophy je trenutno najprestižnejša vseevropska razstava bonsajev. Želja, cilj, ki sem si ga zarisal pred leti, bo tako dosežen. Nato pa naprej...

Pred zimo

Podrt

Ej, kva sem podrt.
Vzroki so vsekakor včerajšnji (prenašanje pretežkih skal v breg, Kranjska gora - domov by foot, klic bankirja, žulj na podplatu) in nočni (preveč spanja).
Nisem slabe volje, samo podrt sem. Na novo se bom sestavil po starem.
Še danes.

Pršič

Zima še ni zvrgla. Privoščila si je počitek, dopust. Nekje pa še vztraja. Ko so temperature povsod v gorah krepko pozitivne, tukaj delamo sneg. Očitno mraz hodi spat na Rudno polje.

In vse ima svoj namen.

Mladi upi

in olimpijski up - Klemen Bauer

Stik

Podzavest. Stik subrealnosti z zavednim. Razvita ali skrita navodila, ki jih slišim, berem, čutim, upoštevam s privdihom intuicije. Za mnoge fikcija, za druge nejasen glasnik zavedanja, za redke odprto okno vase. Moč delovanja in občutkov se spreminja z močjo impulzov dogodkov. Deluje vedno, upošteva redko.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,

za stik!

Spremstvo.

Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.

Ni poznal meja.

Stene, oltar v kadilu.

Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.

Dik razume kdaj sem potrt.

Žalostna.

Opazovana.

Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.

Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš,

kakor veleva podzavest.

Stik.

Slovo.
Tomaž je verjel v tretje oko.

Ne vem, verjamem, da je našel!