sreda, 28. december 2011

Pogovor














Konec pogovora.

petek, 23. december 2011

Pesem za Lidijo

Pozvonim.

Neverjetno!

Zaslišim svoj glas:

" Kva je??? Kdo spet remeti moj mir?
Ki ga ni!
Kdo je,
jebenti,
ki me moti??"

Pogledam čez balkon,
čez ograjo balkona.
In vidim sebe.

Kako z rokami v žepih,
sklonjen odhajam,
od mraza zapet,
razočaran.

Da me ni doma!

p.s.: zadnjič, ko sva se zadnjič srečala, nisem bil slabe volje. Samo nisem vedel, kako se bo končala diagnoza.

četrtek, 22. december 2011

Odštevam

Škrip, škrip v jutro...
Še dva meseca iskanja poti, snega, odgovorov...še dva meseca priprav, celjenja poškodb (GVT nimam!), zbiranja opreme, sredstev za preživetje, sredstev za pot, še malo, pa bom 50.



S soncem pride tudi toplota.

nedelja, 18. december 2011

Prodam!

V skladu s seboj prodam svojo dušo.
Je moškega spola, čeprav nenehno uhaja na žensko stran.
Neukrotljiva, se pravi divja.
Brez toleranc, pokvarjena in zahrbtna.
Prelahko vodljiva, prehitro zamerljiva.
Natrenirana (zato velikokrat poškodovana), samosvoja, nevidna, razburjeno vzburjena in hkrati hladna.

Preračunljiva ter previdna,
koaksialno sebična,
perverzna in dvolična.
Do vseh,
samo ne do mene -
stična.

Poročena s podzavestjo, a ji je flirtanje z zavestjo mnogo ljubše.
Ne glede na to, kar snema televizija,
o čemer se zgražajo angeli.

Skratka.
Prodam jo.
In ne me jebat s kakšnimi butastimi ponudbami ala nizka cena...menjam...če daš zraven... etc.
Samo keš. Samo euroti.
Na primer, če bodo zelene barve (euroti), mora kup zgledat približno takole:


Kar pomeni, pogajanja od tu naprej so možna.
Ponudba je prav tako lahko zelena.
Ker kar naenkrat v belo ne verjamem več.



Ajde folk!

Star slovanski pregovor pravi:

"Boljš Rajetova duša v glavi kot ranjena žival v spalnici!"

Pa še tole. Ker sem pošten.
Duša je po moje povezana z drugo, v nekaterih ozirih sorodno, a v bistvu čisto drugačno, indeferentno dušo. Zato kupca opozarjam, da obstaja nemajhna (beri velika) možnost zavračanja v obliki seps, bluvanja in pobega.
Kar ne upoštevam kot reklamacijo.
Prodaja v smislu OBČUTENO - PRODANO!

Dostava vključena v ceno.



ponudbe pod:
komentarji

torek, 13. december 2011

sobota, 10. december 2011

Marko, luna in vino

"Duša in Jaz, žvižgava rakom,
kot riba na suhem,
hlastava za zrakom..."

...sem pripravil omako za jutri. Neko specialno. S Portovcem in začimbami.
Prijetno se bo podala k slastni glavni jedi. Ki bo... eh, eh... z zelenjavo.
Skozi slabo tesnjena balkonska vrata (okna na južni strani ni), skoraj polna luna pazi na vibracije, ki jih povzročajo glasba, vonjave in moja draga. In vino prijateljev iz vipavske doline dodaja žmoht. Jedem, besedilom ter občutkom.

"...up je šel po vodi..."

Andreja, fax prijateljica od Ruth, je žena od Damjana. Damjan igra bas. In dela vino. Vsak čas bosta, če že nista, postala dedek in babica. Življenje teče. Čeprav ni voda.
Ni niti vino.

"...sami dobri ljudje,
kamorokoli se uzreš, sami dobri ljudje..."

O snegu pa ne morem. Ker snega še ni.
Čeprav je že december.
Po moje bo jutri že novo leto.
Danes sem bil v veliki trgovini. Nakupoval sem hrano za jutrišnjo papo. Trgovina je bila tako polna ljudi in božičkov, da sem takoj ko sem prišel domov, pogledal na koledar.
Piše, da jutri ne bo novega leta. Ampak bo to gotovo pomota. Ljudje se obnašajo, vreme pač ne, kot da bo. Novo leto namreč. Ali vsaj Božič.
Mogoče pa bo konec sveta. Ne vem. Televizije ne gledam, cajtngov ne berem, kavk v hribih pa ne razumem. So pa razburjene.
Mogoče bo pa res le konec sveta.
Ali pa imamo vsi kao obletnice?

"...berem časopis, berem brez strasti..
berem ti z oči, mene v njih več ni...

Drugače, kar ni nič drugače kot pred letom in pol, me boli desno meče. Zatečeno je. Po moje, imam spet GVT ( beri globoko vensko trombozo), po moje letošnja zima ne bo, kar bi mogla biti.
"..adijo Aljaska::?"
Moram k zdravniku.
Žnj.
Tokrat ne k psihiatru. GVT je prizaneslivejša od depresije.
Razen če ne rukne do konca.
Kdo ve?
Tako gre to!

Več vina spijem (Damjan, hvala), manj boli.
Okus omake pa se zaradi odprtih idej, časa, začimb, spreminja in spreminja.
Meso čaka v hladilniku.
Zelenjava tudi.
Jutri pride. Kot ponavadi, iz vzhoda.
Vse za boljši jutri...

"...kriva je luna,
ona je s tabo..."

Razmišljam o prijateljih.
Nekaterih ni več. Kriv sem jaz, kriv je razvoj, kriva je politika.
Jebi ga.
Kogar ne povozi čas, ga povozi vlak. Ne glede na to, na koliko postajah se je ustavil.
Ne vlak. ON! Povožen. Zakopan. Pozabljen.
Nič ni večno.
Razen sreče. Te pa ni in ni.
Mogoče na naslednji postaji?

In kdo je Marko? (glej naslov bloga)
Marko je Brecelj. Nekoč smo ob njegovem rjovenju razbili pol kina na Jesenicah. On je bil Buldužer, mi pa najstniki.
Marko je pil viski, mi pa rum s koka-kolo.
Marko danes pije primorsko vino.
Rajko tudi.
Dvorane ni, zato je ne razbijam.

Razbijam iluzije. V PRAfaktorje.

In sploh nisem pijan.
Čeprav vem, da eni mislite drugače.

Če si zadet, tako, od življenja,
je vino kamilica.

...bil sem sam,
sam v gozdu,
v gozdu želja,
v gozdu besed..."

Predtem bomo imeli hladno predjed, nato juho, po mesu z omako in zelenjavo (ki ne bo kar tako), pa še nekaj tort.
Prej, vmes in potem, bomo pili vino.

Kajti,
v vinu je resnica.
In ta je stara že 33 let!

četrtek, 8. december 2011

SLano pecivo

Pecivo za praznike. Ki so državni, cerkveni...so pa tudi osebni. Testo zamesiš po receptu drugih. Ponavadi. Če hočeš, le če hočeš, pa iz istega pofla lahko narediš čisto nekaj svojega. Recimo, da si na pecivo na koncu ponosen. Hvalijo ga, ki ga okušajo.Se ti zdi fajn. Enkrat pa recept pripopaš na vesoljni net. Da bo še kdo užival.
Jasno se kmalu pojavijo komentarji. Razno razni. Na desni pa je še glasovnica za Najrecept leta:

" odlično, hvala za recept! Glasujem, abosolutno ZA"
" joj, meni pa ni uspelo, bom pozkusil še enkrat,  je ful zanimiva različica peciva, ki ga je uporabljal že moja babica..., glasujem ZA, ker poznam avtorja"
"jaz bi pa namesto sladkorja uporabil sol, - nikakor ZA"
"kaj se gre avtor? Misli da je iznašel toplo vodo..., potem pa misli da bom še glasoval..."
"poznam avtorja, zato vsekakor NE"

In tako, kakor se spodobi, dalje. En kup razburjenja zaradi enih navadnih piškotov.
Ker imamo različne okuse, ker smo ujeti v lastne okvire, ker peciva zaradi sladkorne ne smemo jesti, ker redijo, ker...
Ljudje pokažemo zobe. Ki grizljajo, grizljajo.
Pa ne mislit, tudi pecivo po omenjenem receptu. Čeprav ponoči, naskrivaj.

Seveda se tole nanaša na določena dogajanja v zadnjem času. Tisti, ki mislite na politiko, imate prav. Tisti, ki mislite na Ruth, imate tudi prav. Tisti, ki mislite na bonsaje, imate prav tako prav. Tisti, ki spoh ne mislite, imate najbolj prav.

četrtek, 1. december 2011

Vabilo

Če misliš da imaš trmasto ženo, pridi v ponedeljek 5. decembra ob 19h v Kino Radovljica.
Spremenil boš mišljenje.
Rezervacije: 04 537 2911,od 17h do 20h
Po premieri bo kratek razgovor, po razgovoru pa žurka!
Se vidimo!

nedelja, 27. november 2011

Lažnive zvezde

Takole, med višjim in visokim pulzom, poslušam glasbo. In razmišljam.
I-pod in ego si izmenjujeta mnenja. Jebeta se v glavo in ne poslušata.
Drug drugega.
Če bi bil obremenjen s politiko, ta je baje najpomembnejša ta trenutek, a ne?, bi moral nekatere komade na Levo ali Desno izločit. Ob poslušanju, ob teku.
Rekel bi si - kako moreš?, pa taka faca si bil... pa tko naprej... preklopil bi naprej.
Ampak, obremenjen s pulzom, ne s politiko, s časom, ki je mejnik mojega ( ne boš verjel, tudi tvojega) obstoja, me barve od rdeče do bele,oranžne in rumene modre, i tako dalje, sploh ne zanimajo. Samo
B E S E D E!
Samo sporočila.
Ki jih po nekaj urah v breg, po out of "real" word, dojameš.
Vzameš. Ali izpljuneš.
Odvisno od dotika.
Ne od tega, kako si dojel Tv dnevnik in naslednjega dne pogovore.
Nestoječ na piki obremenjenosti.

LAŽNIVE ZVEZDE
Lažnive zvezde - prazne svetle pike;
pobegnejo na črni nočni svod,
človek pa obstojiš osupel spod,
zazrt v obraz odsotnosti velike.

Lažnive zvezde - sanj vsakdanji kruh,
kako so daleč in nedosegljive,
a vendar kdor je živ, od njih je živel
in jih pozna podelane od muh.

Lažnive zvezde - setev so prekleta;
kdor jih je na prihodnjo pot sejal,
kolne plevel, ki obenj se zapleta,
in v zvezde rjove, ranjena žival.

In vendar v temnih mlajevih nočeh
pogled jih žejen po obnebju išče;
in če se zaiskri otroški smeh,
se reče:
kakor bistrih zvezd prgišče

Zoran Predin







P.s.: politika je kurba (star pregovor!)
p.s.s.: ker nisem kurbir, ne grem na volitve

petek, 18. november 2011

Ponavljam:

Še tri mesece. Ure, ujete med hrepenenji, željami, utrujenostjo, treningi z voljo in tistimi brez, bodo v devetdesetih dneh izpuhtele v belo. S pred devetimi leti označenim ciljem.

Ki pa je 'samo' končni cilj. In ta ni najpomembnejši. Res hudo zaželjen, vendar skrit v predvidljivih oblekah občutkov, spremljevalcev poti od predzačetka do konca. Vse vmes, med začetkom in koncem, je tisto, kar mi daje moč, energijo in smisel.

Zakaj?


Iz začetnega hrepenenja doseči Nome, podkrepljenega z željo priti tja čim hitreje, se je v šestih poskusih izluščil kristal bistva. Brezbarvni del neobremenjene duše, ki deluje na osnovi inpliciranih doživkov, delov doživetij, magičnih trenutkov, katere dojamem samo tam, v določenih, nepredvidljivih okoliščinah.

Kompleksnost projekta, od začetka do konca, je osnova. Logisitika, z vsemi znankami in neznankami, je del igre. Uspeha ali neuspeha, v nekem, ne nepomembnem smislu, preživetja. Oblačila, vsa oprema, hrana, zavetje...v pravem času, ki nikoli ni enak, pravilno pripravljeni strogo načrtno, dovoljujejo nadaljevanje. Upoštevanje razmer s podlago trenutnega stanja, fizičnega in psihičnega, jasna odločitev, ne vedno lahka, spremeni pot, njen čas in njen cilj. Brez pomoči kogarkoli. Ker kogarkoli enostavno ni. Sam. Tam nekje, med snegom in auroro, sam svoj bog. Nobenih krivulj, nobenega blefa. Če si, si, če ne ukrepaš, lahko tudi nisi. Tega cmoka ne smem pojesti. Mora ostati v grlu. Do konca, kjerkoli že bo.

Vmes pa ego z nevidnim črnilom v matrico nedodelane osebnosti zapisuje občutke, kakršnih pač ne doživim nikjer drugje. Borbe moči in negativnih misli zmrzujejo. In odmrznejo v toploti optimizma. Ampak drsečega. Na zavedanju, da je glavni cilj OBSTAJATI. Živeti.

Živeti močneje, s spoznanji iskanj ter odgovorov, skritih v beli tišini Aljaske.

Zato!

Bill je dejal:
"...zato, da najdemo razpoke v sebi. Ko se vrnemo domov, jih lažje zakrpamo. Ker so jasne, čiste. Potem pa se naslednje leto zopet vrnemo, da ugotovimo, kako nam je to uspelo!"