sobota, 7. januar 2012
petek, 6. januar 2012
52
Po mesecu zbiranja ter preizkušanja idej, po mesecu cincanja in zdravljenja manjših poškodb, sem hojo zamenjal za tek, krplje za smuči. Bolečin, ki so se po vsakem več kot pet ur dolgem treningu zagrizle v meče in stegno, kar naenkrat ni več. S tem tudi dileme ne.
Srce pove, telo odreagira.
Tako nastopi nova stara zgodba, vprašanje. Do kam bodo letos zdržale tetive, mišice, glava? Po šestih poizkusih priti v Nome s smučmi, po vsakem izmed njih, mi je bilo jasno, da s smučmi ne gre. Kolo je zakon, peš je opcija. Nisem kolesar, hoja me trga. Torej? Valjda, smuči.
In? Prilagoditi taktiko, razbremeniti um s končnim ciljem, zliti se s trenutnimi razmerami, s sabo, uživati zdaj, ukrepati zdaj. Če ne bo šlo s smučmi, ko sneg postane stiropor, bo šlo peš. Če bo utrujenost bezala bolečino, počitek. Kjerkoli, kadarkoli. Namesto koče šotor. Namesto ure občutek, namesto tekme pot. Čas kot omejitev zamnjati za čas kot zdaj.
Malo več opreme, malo več zaloge. Na žalost moje Ruth tudi tiste okoli pasu. Moj Spartatlon je pač mrzel. Mrzel in dolg.
Res bi blo fajn 50. rojstni dan praznovati na obali Beringovega morja.
Kakšna je možnost? Koliko šans je?
Ne vem. Ampak ena je sigurna. Ta, da grem!
Mogoče pripomore podatek, da so natančneje izmerili pot. Sploh ni 1800 km, le 1680 jih je!
ponedeljek, 2. januar 2012
Pinus1
Ko spi, mu neslišno upognem nekaj vej.
Da bo spomladansko sonce doseglo srce.
Brez detajlov. Ker za detajle ni potrebe.
Le-te šparam zase.
Da bo spomladansko sonce doseglo srce.
Le-te šparam zase.
sobota, 31. december 2011
sreda, 28. december 2011
petek, 23. december 2011
Pesem za Lidijo
Pozvonim.
Neverjetno!
Zaslišim svoj glas:
" Kva je??? Kdo spet remeti moj mir?
Ki ga ni!
Kdo je,
jebenti,
ki me moti??"
Pogledam čez balkon,
čez ograjo balkona.
In vidim sebe.
Kako z rokami v žepih,
sklonjen odhajam,
od mraza zapet,
razočaran.
Da me ni doma!
p.s.: zadnjič, ko sva se zadnjič srečala, nisem bil slabe volje. Samo nisem vedel, kako se bo končala diagnoza.
Neverjetno!
Zaslišim svoj glas:
" Kva je??? Kdo spet remeti moj mir?
Ki ga ni!
Kdo je,
jebenti,
ki me moti??"
Pogledam čez balkon,
čez ograjo balkona.
In vidim sebe.
Kako z rokami v žepih,
sklonjen odhajam,
od mraza zapet,
razočaran.
Da me ni doma!
p.s.: zadnjič, ko sva se zadnjič srečala, nisem bil slabe volje. Samo nisem vedel, kako se bo končala diagnoza.
četrtek, 22. december 2011
Odštevam
Škrip, škrip v jutro...
nedelja, 18. december 2011
Prodam!
V skladu s seboj prodam svojo dušo.
Je moškega spola, čeprav nenehno uhaja na žensko stran.
Neukrotljiva, se pravi divja.
Brez toleranc, pokvarjena in zahrbtna.
Prelahko vodljiva, prehitro zamerljiva.
Natrenirana (zato velikokrat poškodovana), samosvoja, nevidna, razburjeno vzburjena in hkrati hladna.
Preračunljiva ter previdna,
koaksialno sebična,
perverzna in dvolična.
Do vseh,
samo ne do mene -
stična.
Poročena s podzavestjo, a ji je flirtanje z zavestjo mnogo ljubše.
Ne glede na to, kar snema televizija,
o čemer se zgražajo angeli.
Skratka.
Prodam jo.
In ne me jebat s kakšnimi butastimi ponudbami ala nizka cena...menjam...če daš zraven... etc.
Samo keš. Samo euroti.
Na primer, če bodo zelene barve (euroti), mora kup zgledat približno takole:
Kar pomeni, pogajanja od tu naprej so možna.
Ponudba je prav tako lahko zelena.
Ker kar naenkrat v belo ne verjamem več.
Ajde folk!
Star slovanski pregovor pravi:
"Boljš Rajetova duša v glavi kot ranjena žival v spalnici!"
Pa še tole. Ker sem pošten.
Duša je po moje povezana z drugo, v nekaterih ozirih sorodno, a v bistvu čisto drugačno, indeferentno dušo. Zato kupca opozarjam, da obstaja nemajhna (beri velika) možnost zavračanja v obliki seps, bluvanja in pobega.
Kar ne upoštevam kot reklamacijo.
Prodaja v smislu OBČUTENO - PRODANO!
Dostava vključena v ceno.
ponudbe pod:
komentarji
Je moškega spola, čeprav nenehno uhaja na žensko stran.
Neukrotljiva, se pravi divja.
Brez toleranc, pokvarjena in zahrbtna.
Prelahko vodljiva, prehitro zamerljiva.
Natrenirana (zato velikokrat poškodovana), samosvoja, nevidna, razburjeno vzburjena in hkrati hladna.
Preračunljiva ter previdna,
koaksialno sebična,
perverzna in dvolična.
Do vseh,
samo ne do mene -
stična.
Poročena s podzavestjo, a ji je flirtanje z zavestjo mnogo ljubše.
Ne glede na to, kar snema televizija,
o čemer se zgražajo angeli.
Skratka.
Prodam jo.
In ne me jebat s kakšnimi butastimi ponudbami ala nizka cena...menjam...če daš zraven... etc.
Samo keš. Samo euroti.
Na primer, če bodo zelene barve (euroti), mora kup zgledat približno takole:
Kar pomeni, pogajanja od tu naprej so možna.
Ponudba je prav tako lahko zelena.
Ker kar naenkrat v belo ne verjamem več.
Ajde folk!
Star slovanski pregovor pravi:
"Boljš Rajetova duša v glavi kot ranjena žival v spalnici!"
Pa še tole. Ker sem pošten.
Duša je po moje povezana z drugo, v nekaterih ozirih sorodno, a v bistvu čisto drugačno, indeferentno dušo. Zato kupca opozarjam, da obstaja nemajhna (beri velika) možnost zavračanja v obliki seps, bluvanja in pobega.
Kar ne upoštevam kot reklamacijo.
Prodaja v smislu OBČUTENO - PRODANO!
Dostava vključena v ceno.
ponudbe pod:
komentarji
torek, 13. december 2011
sobota, 10. december 2011
Marko, luna in vino
"Duša in Jaz, žvižgava rakom,
kot riba na suhem,
hlastava za zrakom..."
...sem pripravil omako za jutri. Neko specialno. S Portovcem in začimbami.
Prijetno se bo podala k slastni glavni jedi. Ki bo... eh, eh... z zelenjavo.
Skozi slabo tesnjena balkonska vrata (okna na južni strani ni), skoraj polna luna pazi na vibracije, ki jih povzročajo glasba, vonjave in moja draga. In vino prijateljev iz vipavske doline dodaja žmoht. Jedem, besedilom ter občutkom.
"...up je šel po vodi..."
Andreja, fax prijateljica od Ruth, je žena od Damjana. Damjan igra bas. In dela vino. Vsak čas bosta, če že nista, postala dedek in babica. Življenje teče. Čeprav ni voda.
Ni niti vino.
"...sami dobri ljudje,
kamorokoli se uzreš, sami dobri ljudje..."
O snegu pa ne morem. Ker snega še ni.
Čeprav je že december.
Po moje bo jutri že novo leto.
Danes sem bil v veliki trgovini. Nakupoval sem hrano za jutrišnjo papo. Trgovina je bila tako polna ljudi in božičkov, da sem takoj ko sem prišel domov, pogledal na koledar.
Piše, da jutri ne bo novega leta. Ampak bo to gotovo pomota. Ljudje se obnašajo, vreme pač ne, kot da bo. Novo leto namreč. Ali vsaj Božič.
Mogoče pa bo konec sveta. Ne vem. Televizije ne gledam, cajtngov ne berem, kavk v hribih pa ne razumem. So pa razburjene.
Mogoče bo pa res le konec sveta.
Ali pa imamo vsi kao obletnice?
"...berem časopis, berem brez strasti..
berem ti z oči, mene v njih več ni...
Drugače, kar ni nič drugače kot pred letom in pol, me boli desno meče. Zatečeno je. Po moje, imam spet GVT ( beri globoko vensko trombozo), po moje letošnja zima ne bo, kar bi mogla biti.
"..adijo Aljaska::?"
Moram k zdravniku.
Žnj.
Tokrat ne k psihiatru. GVT je prizaneslivejša od depresije.
Razen če ne rukne do konca.
Kdo ve?
Tako gre to!
Več vina spijem (Damjan, hvala), manj boli.
Okus omake pa se zaradi odprtih idej, časa, začimb, spreminja in spreminja.
Meso čaka v hladilniku.
Zelenjava tudi.
Jutri pride. Kot ponavadi, iz vzhoda.
Vse za boljši jutri...
"...kriva je luna,
ona je s tabo..."
Razmišljam o prijateljih.
Nekaterih ni več. Kriv sem jaz, kriv je razvoj, kriva je politika.
Jebi ga.
Kogar ne povozi čas, ga povozi vlak. Ne glede na to, na koliko postajah se je ustavil.
Ne vlak. ON! Povožen. Zakopan. Pozabljen.
Nič ni večno.
Razen sreče. Te pa ni in ni.
Mogoče na naslednji postaji?
In kdo je Marko? (glej naslov bloga)
Marko je Brecelj. Nekoč smo ob njegovem rjovenju razbili pol kina na Jesenicah. On je bil Buldužer, mi pa najstniki.
Marko je pil viski, mi pa rum s koka-kolo.
Marko danes pije primorsko vino.
Rajko tudi.
Dvorane ni, zato je ne razbijam.
Razbijam iluzije. V PRAfaktorje.
In sploh nisem pijan.
Čeprav vem, da eni mislite drugače.
Če si zadet, tako, od življenja,
je vino kamilica.
...bil sem sam,
sam v gozdu,
v gozdu želja,
v gozdu besed..."
Predtem bomo imeli hladno predjed, nato juho, po mesu z omako in zelenjavo (ki ne bo kar tako), pa še nekaj tort.
Prej, vmes in potem, bomo pili vino.
Kajti,
v vinu je resnica.
In ta je stara že 33 let!
kot riba na suhem,
hlastava za zrakom..."
...sem pripravil omako za jutri. Neko specialno. S Portovcem in začimbami.
Prijetno se bo podala k slastni glavni jedi. Ki bo... eh, eh... z zelenjavo.
Skozi slabo tesnjena balkonska vrata (okna na južni strani ni), skoraj polna luna pazi na vibracije, ki jih povzročajo glasba, vonjave in moja draga. In vino prijateljev iz vipavske doline dodaja žmoht. Jedem, besedilom ter občutkom.
"...up je šel po vodi..."
Andreja, fax prijateljica od Ruth, je žena od Damjana. Damjan igra bas. In dela vino. Vsak čas bosta, če že nista, postala dedek in babica. Življenje teče. Čeprav ni voda.
Ni niti vino.
"...sami dobri ljudje,
kamorokoli se uzreš, sami dobri ljudje..."
O snegu pa ne morem. Ker snega še ni.
Čeprav je že december.
Po moje bo jutri že novo leto.
Danes sem bil v veliki trgovini. Nakupoval sem hrano za jutrišnjo papo. Trgovina je bila tako polna ljudi in božičkov, da sem takoj ko sem prišel domov, pogledal na koledar.
Piše, da jutri ne bo novega leta. Ampak bo to gotovo pomota. Ljudje se obnašajo, vreme pač ne, kot da bo. Novo leto namreč. Ali vsaj Božič.
Mogoče pa bo konec sveta. Ne vem. Televizije ne gledam, cajtngov ne berem, kavk v hribih pa ne razumem. So pa razburjene.
Mogoče bo pa res le konec sveta.
Ali pa imamo vsi kao obletnice?
"...berem časopis, berem brez strasti..
berem ti z oči, mene v njih več ni...
Drugače, kar ni nič drugače kot pred letom in pol, me boli desno meče. Zatečeno je. Po moje, imam spet GVT ( beri globoko vensko trombozo), po moje letošnja zima ne bo, kar bi mogla biti.
"..adijo Aljaska::?"
Moram k zdravniku.
Žnj.
Tokrat ne k psihiatru. GVT je prizaneslivejša od depresije.
Razen če ne rukne do konca.
Kdo ve?
Tako gre to!
Več vina spijem (Damjan, hvala), manj boli.
Okus omake pa se zaradi odprtih idej, časa, začimb, spreminja in spreminja.
Meso čaka v hladilniku.
Zelenjava tudi.
Jutri pride. Kot ponavadi, iz vzhoda.
Vse za boljši jutri...
"...kriva je luna,
ona je s tabo..."
Razmišljam o prijateljih.
Nekaterih ni več. Kriv sem jaz, kriv je razvoj, kriva je politika.
Jebi ga.
Kogar ne povozi čas, ga povozi vlak. Ne glede na to, na koliko postajah se je ustavil.
Ne vlak. ON! Povožen. Zakopan. Pozabljen.
Nič ni večno.
Razen sreče. Te pa ni in ni.
Mogoče na naslednji postaji?
In kdo je Marko? (glej naslov bloga)
Marko je Brecelj. Nekoč smo ob njegovem rjovenju razbili pol kina na Jesenicah. On je bil Buldužer, mi pa najstniki.
Marko je pil viski, mi pa rum s koka-kolo.
Marko danes pije primorsko vino.
Rajko tudi.
Dvorane ni, zato je ne razbijam.
Razbijam iluzije. V PRAfaktorje.
In sploh nisem pijan.
Čeprav vem, da eni mislite drugače.
Če si zadet, tako, od življenja,
je vino kamilica.
...bil sem sam,
sam v gozdu,
v gozdu želja,
v gozdu besed..."
Predtem bomo imeli hladno predjed, nato juho, po mesu z omako in zelenjavo (ki ne bo kar tako), pa še nekaj tort.
Prej, vmes in potem, bomo pili vino.
Kajti,
v vinu je resnica.
In ta je stara že 33 let!
Naročite se na:
Objave (Atom)