Tiste, nepoškodovane čakajo. Ne smem jih pustiti, da jih preraste plevel. To vem.
A v temni noči ne vidim. Potrebujem luč.
Ali pa počakam na dan.
Saj vedno pride.
Vem da bo siv, mlačen.
Potem pa bo enkrat severni veter raztrgal oblake.
Vedno se bom spraševal,
le kam so vodile poti, ki jih ni več.
8 komentarjev:
Želim vam miren dan.
Darja.
Vse dobro, moči in pozitivne energije še naprej ...vsak dan v mislih z vami, topel objem, B
Ko sem po boleči življenjski preizkušnji zajadrala v svet duhovnosti, sem zgrožena ugotovila, da ničesar ne vem...o sebi...Življenju...Svetu, ki nas obdaja...
Koliko lažje in pogumneje bi se spopadala z izzivi, skozi katere sem se takrat prebijala z bolečino.
Hvaležna sem za izkušnje s Camina, kjer sem se naučila živeti samo za "danes".
Kljub letom in nabranemu znanju sem se nevedna in neizkušena znašla v novi preizkušnji. Iz popolne teme sem se počasi, ampak res počasi, po kolenih in v joku počasi plazila naprej...
Vsak je resnično svet zase...vsak stvari resnično vidi in doživlja na sebi lasten način...le vaše srce Raje ve, kdo ste in kam greste...včasih samo smo...B
Po boleči izkušnji sem se sama znašla na istem mestu. Neuka. Zdaj vedno pravim, da bi že v osnovni šoli morali učiti življenja. Razmišljanja. Toliko življenjskih situacij je, ki jih preživljamo vsi na tej zemlji, a ko se zgodi, misliš, da je samo tvoja in ne znaš..., se ne znajdeš... Če bi se več pogovarjali, če bi ljudje to večkrat delili med sabo, potem bi bilo lažje, nekako lažje bi se človek znašel. Potegnil iz izkušenj drugih ven tisto, kar je njemu blizu, način, razmišljanje... itak smo tako različni. Žalovanje bo trajalo dolgo, normalno da bo, luč je v tebi, na dan bo treba počakati. In če ne bo samo siv, Raje, se brez slabe vesti razveseli sonca, joj, kako bi bila Ruth tega vesela! S toplimi objemi. Anita
Naša pot ni zmeraj mehka trava, je tudi dolga in težka pot bolečine in žalosti.Vendar se poti vzpenjajo naprej,proti soncu, ki bo pregnalo oblake, v senci lune pa se bo osvetlila pot! Jelka
Pustite bolečini prosto pot.... bolečina se mora izboleti .... času čas ....in tudi za vas bo zopet sijalo sonce .... objem....
Res je, spoštovani Raje. Vse, kar ste napisali, je res.
Trenutno je pomembno dejstvo, da se zavedate, da niste obupali, da imate željo...
Bravo.
To v teh težkih dneh ni lahek korak.
Večkrat sem že napisala, pa bom še enkrat,tisočkrat: borec ste, poln neskončne moči, ki se je zaenkrat ne zavedate.
Ker vas je upognila kruta usoda.
A se pobirate. Zmogli boste.
Malo po malo.
Tudi luč pride, tako kot pride dan. Vsak dan. Ne bo zmeraj le siv in mlačen.
Tudi sonce bo posijalo vanj. In v vas.
Naj vas vodi topla misel, naj vam da moči, da boste lažje preživeli še en dan.
Neskončno toplih sončnih žarkov vam želim. In svetlo luč, ki bi vam svetila v temi.
Tanja M.
Besede ne celijo ran, čas, ki v njih zori, pomaga, da najdemo moč v tistem, kar nam je ostalo...
NEKDO, KI VEČ GA NI
Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.
Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo,
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.
Milena Sušnik Falle - Otoče
Objavite komentar