Turno - sezona se začenja

Za začetek "el klasiko" - Viševnik. Z Rokom po nove stare občutke. Privajanje na zimo, na smuči, na kložo, pršič, led, grbine, na odklop.
Vremenarji, kar je splošno znano, ga včasih pihnejo. Napovedano sončno dopoldne je bilo perfektna mešanica. Iz nežnega božanja drobnih snežink pri minus 7 stopinjah naju je mamca zima pozdravila kot se spodobi.

Začasno. Ravno za gušt. Ker razgledi v hribih nekaj veljajo, sva bila deležna še enega darila.

Mešanica sonca in snega.

En vodič po načinih vzpenjanja v hrib:

štanfanje v škarje

počitek; za noge in pljuča

klasično, poševno na strmino

klasično, direkt na strmino

na škrge, proti vrhu

in "duškanje" na vrhu. Kot se spodobi, v soncu in mrazu. Majka!

Viševnik je za turne smučarje božja pot. Težko najdeš dan, da ne srečaš nikogar.

Potem pa drugi del, jeeeeah...

No, ni bilo do konca takole. Vse v uvodu naštete vrste snega sva uživala in preklela. Pa noge so pekle. Duša pa na špago.

Obladi-obvlada

Najprej shodiš.
Ko si dovolj velik in priden, dobiš kolo.
Potem dobiš nekaj bušk, mogoče zlomiš roko...
Če vztrajaš uspeš, lahko se voziš ne da bi padel. Celo brez rok?
Pa je to dovolj?



Ni. Če imaš vizijo. Če vidiš cilj. Če slediš sanjam!
A najprej je dobro ugotovit iz kakšne snovi so sanje.

Na paši

Napetost

Ne vidiš je. Pa je.

Sakka Ten - Padova

Še en obisk razstave bonsajev in ogled demonstracije mojstra, mojstra mojstrov, Kunija Kobayashija. Predlani sem njegovo znanje srkal direktno, z delom na brinu, letos samo opazoval, obnavljal njegove lekcije. Vsak mojster ima svoje. Od vsakega najdem nekaj zase. Tako počasi gradim. Dograjujem svoj svet umetnosti. Z "ukradenimi" prijemi velikanov. A ne vsemi. Skrbno izbranimi. Tistimi ki se polno prilegajo moji viziji.
Tudi na razstavljene umetnine, ki so in nekatere tudi niso, gledam drugače. Sprejemam, ali pa ne. Velja samo osebna kritika, navznoter. Javna je brez pomena. Vsakdo pokaže svoje delo, svoj pogled in znanje na bonsaj. In vsakdo je, hvlabaogu, drugačen. Ni važno ali je neko drevo na razstavi všeč meni (razen če ni moje), pomembno je, da je zadovoljen avtor.

Slovenska delegacija je bila dolga 18.

Mali Veliki Kunio. Njegove oči gledajo drugače.

Letos demonstarcijo prenašajo v živo:

http://www.sakkaten.com/site-g/index.html

Nobene evforije. Samo par novih opek.

Ulmus parvifolia

Kitajski brest drži liste do zadnjega. Ne meni se za slane in dež. Ko je vse že golo, se šopiri. Je vredno pokazat.

Pa tudi melaholična oblika ni slaba.

Vleče

Kako drugače!
Ko sivo zamenja modro.
Ko rjavo postane belo.

Kako vleče!

Kratka zgodba o štirih možeh in kili lignjev

PETEK
V Biograd smo prišli džast in tajm. Pa se je Davorju vseeno mudilo. Davor je ribič, mi smo pa delavci. Njegov urnik se je včasih podrl, ne zaradi nas. Bil je malo siten. Mi pa ne. Prav fino smo se zajebaval.

Slika za Ruth (in ostale romantike)

Evo nas ribe. Pazite se!

Ko pade mrak, je čas za akcijo...

opazovanje...

in lov!

Ko pade noč, je treba uporabit lampe. Če delajo seveda.

Matej se je specializiral na parangale.

Rok je bil glavni mehanik. No, tudi za lignje je bil strah in trepet. Što to radi ovaj ludi Slovenac.

Potem so zbežali v noč. Lignji namreč. Mi pa na večerjo.

Sami stari mački. Eden še posebno!

SOBOTA

Po kavici (in šnopčku) gremo gledat kaj je v mrežah. Prejšnji večer vrženih.

Nič?

"dat ču vam ja NIČ..." vrag je odnia šalu!

".. jao, jao, nemoj Davore!! Saj je..."

Ja res, ampak ni da bi govoril. Večinoma trava. Ampak neuporabna. Škoda. Nič ne de. Gremo na zajtrk, popoldan in zvečer bo bolje!

"...a veš kolk rib mora bit tamle..."

Pa je šel Boštjan pogledat.

..." noro, kakšni komadi :)

"... jest tud hočem ribo!"

"...ma kakšno ribo! Zate je Morsko jaje!!!"

Baje je to redka specialiteta. Je se surovo. In je specialno ogabnega okusa. Bljah!

Bomo mi scmarli nekaj boljšega!

Mnogo okusnejšega.

Mehaničar pa medtem ureja, popravlja, potrebno za nočni lov.

Niso glih batine, so pa slastne.

In počasi gremo na morje.

Matej se vrže vezat vabe, Boštjan na palubi meditira, Rok gleda morje, Raje šofira. Nobene zgoraj slikane nisem zadel.

Pa začnimo...

...čas za lignje

Najprej je od sramu, da ga je ujel vajenec, pa še Slovenac povrhu, rdeč, potem postane bel. Najboljš zgleda pa pečen!

Rok, a je kej?

Matej "vadi" parangale, Davor komaj sproti snema ribe. Šala.

Nekaj pa le!

Ko smo prižgali luč, pa v morje smo jo potopili, so se lignji razbežali. Čeprav teorija govori drugače. Mogoče so videli naše face? Nikoli ne bomo vedeli.

NEDELJA

Pokanje in domov.

Lačni nismo bili, žejni tudi ne. In bilo je veselo. Kar je v bistvu bistveno.