O, Bog, meni je zaledenela kri po žilah, ko sem prebrala na spletu o planinki, o plazu, o kužku v nahrbtniku... NE, TO NI ONA, NEMOGOČE...RUUUTH... Še isti dan dopoldne,nekako tisto uro sem si rekla, moram Jo pklicati, da se zmeniva za poletne zasaditve, da Jo pozdravim, pa ni primeren čas, je zaposlena, ne bom Je zdaj motila... Pa uboga živalca, Dik
ne poznam vas in nisem poznala vaše ljubljene soproge (razen le bežno, preko kakega članka), a dovolite mi, da sočustvujem z vami; ob njenem odhodu mi prihaja na misel vrstica Svetega pisma, ki pravi: "Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu." Trdno verjamem v večnost življenja, in da smo na tem svetu le popotniki, ki potujemo domov, v naročje Stvarnika. Ta vera me tolaži, povzdiguje, opogumlja: nekoč se srečamo z našimi dragimi in tedaj ne bo več smrti, ločitve, bolečine,...le sama ljubezen, veselje, sreča. Želim vam vztrajnosti, moči, poguma na poti, ki še preostaja do cilja. Helena
Odprem vaš blog, gledam.... ne verjam,... ne dojamem.... Zaprem blog in čez čas spet preverim. Ponovi se: gledam... ne verjam... ne dojamem. Zakaj???? Zakaj?? Lp Milena
Odkar sem izvedela za tragično vest in vas malo bolj spremljam na blogu, se vsako noč, ko se zbudim, ozrem proti uri na nočni omarici in pomislim...Ruth bi zdajle že lezla navkreber...vaša nesreča je postala del vseh nas, čeprav ste v zalosti sami!
Raje, ne poznam vas pa vendar sem v mislih veliko z vami in vajinimi otroci. žal nimam besed tolažbe, ker tako izgubo lahko utolaži samo čas. res neverjetno kako se nam je Ruth usedla v srce, tudi takim, ki je nismo zares poznali. držite se.
Včasih se človek sprašuje, če so nam res vile sojenice že ob samem rojstvu zapečatile usodo.Ali pa gre pri takih tragičnih dogodkih za tako nesrečen splet okoliščin,ki neusmiljeno pretrgajo človekovo življenje.Takrat se človek sprašuje "če bi"samo par minut kasneje,če bi kakšen posnetek več ali manj,če bi... Ampak na žalost ostajajo neusmiljena dejstva,tista noč,tisto jutro,tisti dan je tako blizu, a vendar tako neskončno daleč.In vedno ostaja ta večni zakaj? A vedi, da je tvoja Ruth prehodila pot, ki pušča neizbrisno sled a ne samo v snežnih prostranstvih temveč tudi v nas. LP M.
Raje....spremljala sem njene poti, dejanja....in ko sem zvedela, da jo je bela gmota za vedno objela, sem pomislila na to, kar govorim mojim že desetletje ali več - če se mi pot konča v gorah vedite, da se je končala v uživanju. In vedite, da sem bila srečna.
Kot sem se veselila vsakega snidenja z Ruth preko njenega bloga,oh kako sem jo rada brala,vse je delila z nami,tako sedaj žalostna in prizadeta zrem v te pretresljive slike,v prelepe verze ki blažijo bolečino.Težko je nam,nepredstavljivo boleče vam....mislim na vas
kako božajo vaše besede, gospod Rajko, kakako so božale Ruthine besede in njene slike. Naj vaša beseda živi, vaši bonsaji pa božajo naše oči. Hudo je, solze tečejo, vendar naj vas misel, da nas je veliko , ki smo z mislimi z vami in vašimi najdražjimi. Moja misel je naenjena tudi Diku, vem da išče Ruth in čaka na besedo "Greva". Kapo dol kužitu, koliko ur sta preživela. Stisnite ga tudi v mojem imenu. Lahko noč in prijetne sanje-teh vm ne more noben vzeti.
14 komentarjev:
O, Bog, meni je zaledenela kri po žilah, ko sem prebrala na spletu o planinki, o plazu, o kužku v nahrbtniku...
NE, TO NI ONA, NEMOGOČE...RUUUTH...
Še isti dan dopoldne,nekako tisto uro sem si rekla, moram Jo pklicati, da se zmeniva za poletne zasaditve, da Jo pozdravim, pa ni primeren čas, je zaposlena, ne bom Je zdaj motila...
Pa uboga živalca, Dik
Spoštovani gospod Rajko,
ne poznam vas in nisem poznala vaše ljubljene soproge (razen le bežno, preko kakega članka), a dovolite mi, da sočustvujem z vami; ob njenem odhodu mi prihaja na misel vrstica Svetega pisma, ki pravi: "Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu."
Trdno verjamem v večnost življenja, in da smo na tem svetu le popotniki, ki potujemo domov, v naročje Stvarnika. Ta vera me tolaži, povzdiguje, opogumlja: nekoč se srečamo z našimi dragimi in tedaj ne bo več smrti, ločitve, bolečine,...le sama ljubezen, veselje, sreča.
Želim vam vztrajnosti, moči, poguma na poti, ki še preostaja do cilja.
Helena
Odprem vaš blog, gledam.... ne verjam,... ne dojamem....
Zaprem blog in čez čas spet preverim. Ponovi se: gledam... ne verjam... ne dojamem.
Zakaj???? Zakaj??
Lp
Milena
Odkar sem izvedela za tragično vest in vas malo bolj spremljam na blogu, se vsako noč, ko se zbudim, ozrem proti uri na nočni omarici in pomislim...Ruth bi zdajle že lezla navkreber...vaša nesreča je postala del vseh nas, čeprav ste v zalosti sami!
Raje, ne poznam vas pa vendar sem v mislih veliko z vami in vajinimi otroci. žal nimam besed tolažbe, ker tako izgubo lahko utolaži samo čas. res neverjetno kako se nam je Ruth usedla v srce, tudi takim, ki je nismo zares poznali.
držite se.
Žalostna zgodba in le ena izmed mnogih....
Včasih se človek sprašuje, če so nam res vile sojenice že ob samem rojstvu zapečatile usodo.Ali pa gre pri takih tragičnih dogodkih za tako nesrečen splet okoliščin,ki neusmiljeno pretrgajo človekovo življenje.Takrat se človek sprašuje "če bi"samo par minut kasneje,če bi kakšen posnetek več ali manj,če bi...
Ampak na žalost ostajajo neusmiljena dejstva,tista noč,tisto jutro,tisti dan je tako blizu, a vendar tako neskončno daleč.In vedno ostaja ta večni zakaj? A vedi, da je tvoja Ruth prehodila pot, ki pušča neizbrisno sled a ne samo v snežnih prostranstvih temveč tudi v nas.
LP M.
Raje....spremljala sem njene poti, dejanja....in ko sem zvedela, da jo je bela gmota za vedno objela, sem pomislila na to, kar govorim mojim že desetletje ali več - če se mi pot konča v gorah vedite, da se je končala v uživanju. In vedite, da sem bila srečna.
Naj bolečina izzveni..ko bo čas za to.
Raje povej nam, kako je s tabo z vami in malim Dikom.Saj vemo težko, a da vas vsaj slišimo,čutimo vas tako ali tako že.
LP M.
Kot sem se veselila vsakega snidenja z Ruth preko njenega bloga,oh kako sem jo rada brala,vse je delila z nami,tako sedaj žalostna in prizadeta zrem v te pretresljive slike,v prelepe verze ki blažijo bolečino.Težko je nam,nepredstavljivo boleče vam....mislim na vas
Magda
Vse kar vam lahko dam, je le topel objem.
Vendar ne pozabite, veliko nas je, ki mislimo na vas in vašo družino.
Kako je Dik?
Časa ne moremo premakniti nazaj, lahko pa čutimo tisto, kar posejemo in je bilo posejano.
Neskočna toplina..
Čas bo omilil vašo bolečino.
Žal moje izkušnje, vendar vas ne bom obremenjevala.
Vendar objem šteje, kajne...še vedno čakam na bonsai z imenom Ruth, bo ?
Delo pomaga, veliko dela
Topel pozdrav,
Spoštovani.Izrekam vam iskreno sožalje ob vaši izgubi.
Ruthino življenje mi je za vzor.Barbara
In predvsem knjiga , o rastlinah, cvetju, bonsaijih, vaši kuhinji, o Ruth, topli blogi cele družine, dragoceno kot dragulj.
Vzklije naj, predvsem za vas in otroke , Dicka, vaše prijatelje..
Z vsem spoštovanjem, če bom rekla razumem, boste vedeli..
Veselim se, ker vem, da bo knjiga in velik-mali bonsai.
Sonce z otroci je na vaši strani.
Mirne sanje, Diku dlan,
hm pri nas vlada mini kunec za njega je moja jutranja moja dlan.
Knjiga-bi šlo?
Mirno noč
Dober večer,
kako božajo vaše besede, gospod Rajko, kakako so božale Ruthine besede in njene slike. Naj vaša beseda živi, vaši bonsaji pa božajo naše oči. Hudo je, solze tečejo, vendar naj vas misel, da nas je veliko , ki smo z mislimi z vami in vašimi najdražjimi. Moja misel je naenjena tudi Diku, vem da išče Ruth in čaka na besedo "Greva". Kapo dol kužitu, koliko ur sta preživela. Stisnite ga tudi v mojem imenu. Lahko noč in prijetne sanje-teh vm ne more noben vzeti.
Cvetka
Objavite komentar