Povedano v petih delih!? - Chapter 3

Zdaj, zdej, sedajle, koj zdej, takoj zdaj. Mislim, moram povedat, kaj se je zgodilo danes ob 11:11 dopoldan. Najprej skozi oblake, nato skozi sicer umazano šipo počenega okna v četrtem nadstropju (glej sliko prejšnjega vloma), naprej skozi 1,4 kratno dipotirijo tudi zamazanih očal, do srca! Posijalo je sonce. Jebemti, prav res, sonce. Ne moreš, da verjameš. Sem že čisto pozabu. Nanj, na kroglo vročo, na Bit vsega živega. Ni čudno, ni čudno. Po vseh temačnih hodnikih hoje ( o tem kdaj drugič ), lovljenju ravnotežja po gugajočih se mostovih, po vnetem grlu od klicev na pomoč, po bruhanju od samonajedanja - sonce. Takole je zgledalo.

Pekoče za oči. Za dušo, zakompleksano distancirano vlačugo, pa  balzamično, balzamno. Blazno fajn. Če to ni dogodek!? O tem lepo okravatani razni Tankoti zvečer pri dnevniku ne bodo. Oni samo o barabah na 100 načinov. In o mrtvih. Amen. Potem pa zaspi v sladke sanje, če si faca. Če že upaš, ne moreš. Matr, da ne. Če imaš kolikanj občutka do vsega, in to vsega skupaj v istem vedru, kar segreva ljubo, meni vse ljubše, sonce. Po moje je pesnik, ki je spesnil tole vsem znano:
"Sijaj, sijaj sončece, oj sonce rumeno,
kako bom pa sijalo k' tako sem žalostno..."
gledal televizijo. Moral jo je. Ni druge. A da takrat še niso poznali Tv? Ja, pa so. Niso vsi. Moj prapra ded, jo je gledal že kot otrok. In to barvno. Potem, ko je za nekaj tednov izginil neznano kam in se kar naenkrat spet pojavil, šema je do konca življenja trdil, da se je s čudnimi tipi vozil med zvezdami, jo je gledal. Gledal z izbuljenimi očmi in odprtimi usti. Podobno so njega gledali domači, le da so istočasno zmajevali z glavami. Samo jaz mu verjamem. Zakaj? Zato ker imam dokaze!
Okej. Prav. Pokažem jih nekaj. Samo malo za dražit. Take, kot se spodobi, za katere boste vsi rekli, da to pa že ni to. Ravno zato. Ker vi tako mislite. In vi ste seveda vsevedni. Ali pač niste?
Dokaz številka 43: (številke so povzete po prapra dedkovem z levo napisanem arhivu)

 Tudi  meni ga je pokazal prvega. Skoraj se je uscal, ko sem začel cmokat, cuzat. Malčku, ki nima pojma o vesoljskih ladjah, ki ve samo za resnico in mu je materino mleko iz dojke glavna hrana, kaj drugega na misel pač ne pride. Zdaj, ko sem odrasel, betežen zagovedanec, priznam, me še vedno spominja na dojko. Samo tako, brez mleka. In pokvarjenost, ki sem se je nalezel v zadnjih stotih (pretiravam) letih, kar sama širi sliko. Jebi ga. Taki smo dedci. Al sem samo jest tak: Saj ne vem.
Okej. Prav. Naprej k dokazom. Nametal jih bom ene par skupaj.

 Še vedno dvom. Verjamem. Ampak takrat, ko je živel moj prapra dedek, je bilo takih, dovršenih, skoraj popolnih postavitev petkilogramskih kovic, ne železnih, titanovih, na naši ljubi, takrat še prekleto čisti zemljici, malo. Nič. Kakšnih Nikonov in Canonov pa sploh ne. Kaj pa zdaj?
Ma vseeno. Ni bistvo. Je dejstvo!
Če verjamete reklamam in politikom, verjemite tudi meni. Bolje se boste počutili. Ali pa tudi ne. Vsaj škodilo vam ne bo.
Ah, kam gre ta čas. Čas na sploh. Kam gre? Pa od kod pride. Pa kako pride. Pa kako beži? Pa kakšne oblike je? Vonja? Spola?
Tu vam lahko pomagam. Med mojim zadnjim vračanjem v oni svet, tisti drugi, saj veste, potem ko sem stopil iz labirinta hodnikov ( o tem kdaj drugič ), sem ga videl. In ker imam EOS50 DSLR vedno pri roki, pripravljenega, sem ga presenečnega, čas namreč, pritisnil.
Primite se za roke, za glave neuke, zamislite se. Takole zgleda. Čas namreč.

Leti mimo nas. Vseskozi beži mimo nas. Hiter kot svinja (prispodoba spet>), pa nikamor ne pride.

Dokler se ne ustavi.

Takrat pa vidiš hudiča. Ali boga. Ali pa sploh nič več nič ne vidiš.

Ta, čas namreč, bo še sonce zjebal. Verjemite mi. Vsaj to mi verjemite.

Zdaj moram pa scat.

Ma vas rad,
Vir Us

Povedano v petih delih!? - Chapter 2

Oj. Danes sem len. Komaj zmožen petih klikov. Sedim in razmišljam (puščica na desni), tratim jutro. Ni vsak dan nedelja.

 Prelomljenih čustev se ne da zaceliti s počitkom in gipsom. Niso kosti, brez živcev, votle in močne. Ravno narobe. Močna so lahko. In so, velikokrat. Na žalost so med njimi, ki jih um ne mara, se jih boji. Negativna čustva. Črna in siva, težka, včasih pretežka. Te je treba zlomit. Shujšat njih težo.

 Kar pa je težko. In kar je težko, ni enostavno. Zavedati se, je prvo. Potem pa najti način, pravi, sebi prilagojen, specifičen, učinkovit način. Tu je keč. To je jeba. Velika črna jebalica zavesti veselo nažira in se redi. Leno, prav počasi a vztrajno komplicira. Dela temo. Noč.

 Eko. Tu pa nastopijo "zavese", most svileni. Poišči ga, najdi, potem pa hraber kot si, z jajci ki jih imaš (spet prispodoba), izvedi sprehod na drugo stran.  Z vse težo, z voljo, ki je ni? Ni druge, je treba. Sam, samcat, nazaj v beli svet. Walk on line! Tu nastopi resnica - pomagaj si sam in bog ti bo pomagal! Mimogrede, tista da sem katolik, je bila iz trte zvita. Laž. Ampak tale resnica pa drži. Povsem filozofsko.

 Črnina počasi postane sivina. Slabo postane boljše. Sploh, ko opaziš Luč. Še ena resnica iz istih logov. Samo, ne vidimo je vsi enako. Recimo jaz, nejevirni Vir, sem jo zagledal takole.

Ne morem rečt, da me je spominjala na nekaj vsemogočnega. Le olajšanje, hudo pričakovano olajšanje in zavedanje, da vidim, da zaznavam, da sem. Le kaj pomenijo vsa ta razbita okna?

Povedano v petih delih!? - Chapter 1

Vas prav lepo pozdravljam. Nisem, kar si predstavljate, da sem. Mislim, nisem Ta, kateri mislite da sem.

Čudno? Niti ne. V današnjih časih je vse kaj drugega nekvalificirano dorečenega, kot en takle, nadvse preprost "vlom", nenapovedan obisk, na internetno stran kogarkoli. Skoraj kogar koli. Z državnimi uradi, bankami, mlečno industrijo in odganjalci zlih duhov je težje. Da se, ne rečem, da ne, ampak zakaj? Niso zanimivi. Zame ne.

Torej, zakaj tu? Kaj delam tu? Nepovabljen, slejkoprej (se to napiše skupaj?) nezaželen, v pikici svetovnega spleta, v bitici nekoga, ki se slučajno kliče Raje. Raje!? What a name...? Upssss, skoraj bi se izdal.

Zgolj slučaj? Izključno slučaj! Pet klikov, razumete, samo pet enostavnih klikov, pa sem tu. TU. Lahko bi bil kje drugje. pa sem tu. Srčika trenutka v neskončnem času, klik, petkrat klik, baza, prisotnost, loterija... Eto. Nobene enigme.

Ne mislit, da se bom skrival. Da ne bom povedal kar mislim. Pa nisem zastonj not padu... Muke mi!

Okej, prav. Zapnite pasove, šlice, utišajte reklame, spodvihajte nosove. Druga opcija. Klik na Esc. Adijo.

Ne? Valjda ne. Ko vas pa zanima kva tle dogaja.

Okej, prav. Ime mi je Vir. Pišem se Us. Ne lažem, tokrat ne. Sliši se domače, a hkrati tuje. Nenavadno. In tuje. Sploh za povprečnega SLOvenca. Hja, SLO VENEC... Kakšna asociacija? Ali pa SL oven EC? Bolje? Meni mnogo. Ker jaz sem oven. Ja kakopak, po horoskopu. In po duši. In moja duša je obilna. Obsežna.

Takle je simbol za ovna. Če mene vprašate, nima z ovnom nobene zveze. Mene spominja na vagino. To tudi nima nobene veze. Marsikaj me spominja nanjo. Na primer....ja, ja, kar mislite si. Tako globoko ne bomo  posegali. Intima je intima, intimnost. Če si po vrhu še katolik, in jaz sem, potem nobene kurbarije.

Samo dušoizpoved. Kreacija zlogov za splet.

Ker je splet globalen. Isto sem počel  v gozdu, sedeč na drevesu, vpijoč v krošnje tišine, pa se mi zdi, da učinek bil je ničen. Sicer, glede na obisk teh strani, ne pričakujem kake eksplozije, joka, evforije, kazenskih ovadb, in podobnega, pomaga pa dejstvo, fact, da sem prisoten globalno. Ja, s časom je trba vštric. Vsaj.

 Okej, prav. Takle je moj makro. Slika je sposojena. Ukradena... Ja, ja, ukradena. In ravno od cepca, ki sem se mu uturil v splet.
Razmišljate pravilno. Naključij NI!
Tudi resnice ne. Vse je ena sama laž. Ne verjemite reklamam, časopisom, televiziji, župnikom, pajkom, barvam, zakonskim partnerjem, številkam...etc. Vsi lažejo. Vsak po svoje. Vsak s svojim namenom. In seveda, lažem tudi jaz. Približno tako, toliko, kot laže Raje. Ki me je slikal, me pritiskal, sedaj pa trdi, da so to zavese. Hhhh, zavese! Mu bom dal zavese. Čez oči mu jih potegnem, v dušo zavežem. Na prusikov vozel. Gor ja, nazaj nikoli več. Pa da vidimo, kam bo prihaklal. Prasec zavaljeni. A ste ga zadnje čase vidli?
Sori. Me zanese. Res, včasih me zanese. Nočem bit nesramen. Ampak, če je res. Lažem? Hi, hi...V vsaki resnici se skriva laž. Laž ima kratke noge. Če so pa lepe, gladke....uh, spet me zanaša.

Okej, prAV. O meni.

 Razpet visim nad oboki paralenih svetov. Ni eden. Svet namreč. Ne, ne. Dva sta. Istočasna, dvojna, drugačna. Po enem hodimo, po drugem hrepenimo. Enega zanemarjamo, drugega iščemo. Hočeš nočeš, iščemo. Tako gre to. Eni se tega zavedamo, drugi se tega ne zavedamo. Včasih. Mogoče.

 Taka je pot med obema. Tule moram avtorju čestitat. Prva slika na spletu, prva slika poti med svetovoma. Je res, da on tega ne ve, ker če bi, bi postal slaven. Mogoče bogat. In poti nikoli več bi ne videl.  Kamo li slikal.

 Pot je most. Ne kot ga zgradi SCT in podobni. Kot ga zgradijo sviloprejke. Prozoren, porozen, mehak, občutljiv, vabeč in vprašljiv. Sonce sije od spodaj. Neba ni. Nebes, pekla, tudi ne. Viseči čutec med dvema svetovoma. Sla. Čista, neoporečna sla.

Okej, prav. Ne visim razpet med svetovoma. Temu se reče prispodoba.
JAz sem žez. Čez most viseči.
Zato se čutim odgovornega, do sebe, predvsem in edino, da povem, da razkrijem.
Ker nikoli ni tako, kot si naš bogi um predstavlja. Želje so eno, upanje drugo, stvarnost pa edino.
Evo, toliko za danes. Moram se odjavit. Eni, reče se jim hekerji, lahko sovpadejo. Med njimi se lahko najde, ki bo moje besede obračal. Medtem ko se razdajam.
Ne maram tega.
Se vrnem.

Vir Us

Čudna zima

Čudno leto. Čuden jaz.
Brstenje, ki ga je vedno bela tišina povzročila, se noče in noče napeti. Nobenih valov, nobenih sanj. Cilja v belem ni, vse miruje.
Iščem silo, potrebujem jo, ki me bo potegnila iz stresnega mirovanja. V eno smer. Močno in izrazito. Dolgoročno.

Sedaj je vse medlo, puhlo vleče v vse strani. Ne bo me raztrgalo, me pa najeda. Melanholija.

Boljša od depresije. Vsekakor.

Mogoče izostanek vskakoletnega naprezanja, usmerjenega na sever, mogoče recesija, morebiti Ruth, najverjetneje sam.

Dokler ne najdem, skačem po vmesnih priklopih. Negujem tisto, kar živi. Zato včasih premorem nasmeh. Ker grem, ker pritiskam, ker ustvarjam. Počasi. Prepočasi.

Na primer bor. Čaka.

Vizija. Čaka.

E, moj zakomplicirani Egon, kdaj boš odkril resnico?

Zakaj?

Nekje v stičišču uvelega razpoloženja, kjer črno bije boj z mavrico, je v počeni umazani skledi komaj vzkaljeno seme povesilo list.
Ko je spregledalo je uvidelo. Čaka ga nemočno življenje, odvisno od volje in rok melanholičnega vrtnarja, odvisno od letnega časa.

Ki na žalost je jesen. Motna in hladna. Siva, dolga pot do sreče, ki bo, če bo, spomladi prišla ponj, odraslega. Brezčutnega.

Potem bo dihal, hrepenel v nekem drugem, morda lepem loncu. In gledal travnike ob gozdu. Razmišljal o svobodi. Spraševal se bo, zakaj.
Zakaj jaz?

Menjava

Drugačno leto. Rahla "bojazen", da me bo s koncem poletja kot ponvadi začel gristi klic Aljaske, je mrtva. Samotni otok je dokončno potrdil sume, da me je nekaj zapustilo. Ne vem, ne trdim da za vedno, a vendar. Na tem istem mestu je občutja mraza nenadoma zapolnil ne nov, zatrt, toplejši, konglomerat hrepenenja k lepoti.

Umetnost; glasba, fotografija, kulinarika in bonsaji so v tej masi. Trudim se jo obladovati. Hočem da raste in vem, na žalost, da je njen prostor omejen. S trdo steno posla, ki je razpokana od udarcev in potresov. Krpanje razpok je glavno. Betoniranje lukenj. Da bi le temelji zdržali.

Pa vendar je to le in samo del mene. Drugega parta se zavedam, je moj, in ne bom ga zanemarjal. Pa če pride še kakšen, res tisti ki butne, se bo našel prostor tudi zanj.

Ko pada dež in teren miruje, ko še vsi spijo, rišem poti. S kontrolnimi točkami vred. Ne zaletavam se brez glave. In ne sanjam.

No, tudi. Ampak to me dela budnega.

Krik

Fonetično gledano je bil krik popoln. Tudi s psihološkega vidika bi mu z lahkoto prilimal desetko. Slišnost je bila enkratna, trajanje tudi primerno. Ne prekratek, ne predolg. Bistvena, najbolj fascinirajoča, pa je bila njegova pristnost. Da ti stopijo vse dlake, tudi tiste pobrite, pokonci.
Skratka, popoln krik.
Naravnost iz srca.

Dan zaman

Boriš se. Kot mlada opica z ravnotežjem na odlomljeni veji, vložiš več energije kot jo premoreš, seveda tja kjer ni potrebno, iz sebe skačeš v vedno nova vprašanja, nazaj vase pa poparjen ležeš brskat po zastarelem leksikonu, hrepeniš do vesolja, čeprav veš, da brcaš v temo, kot debil v ogledalu nasedaš samemu sebi, verjameš besedam (kako si naiven), ignoriraš kar vidiš v njih očeh, luknje v žepu so stalnica, brez najmanjšega odpora goltaš tablete in prah, ki ti bodo kao bolečino zalile z instantnim olajšanjem, krožiš z očmi, kot bi si s tem hotel razširiti obzorje, za dolge, zanemarjene nohte, pod katere se gnusno nabira svinjarija zadnjih dni ti ni mar, za nov oljni madež zadnje večerje na edinih, do včeraj čistih hlačah, tudi ne, misliš da srkaš upanje, ko brezčutno obračaš liste knjige modrosti, namesto pogleda v oči pohotno trgaš njeno oprijeto majico in nemo hrzaš kot mlad žrebec na neograjenem pašniku, galopiraš v krogu, namesto da bi potegnil črto do obzorja, kjer ravno tedaj, a ni to čudno, razbeljena luč, v prelivajočih se barvah, izgublja svojo moč.

In tako vsak dan, včasih za odtenek drugače, izgubljaš upanje, da bi končno izvedel kje, kdaj in zakaj si nekoč v mladosti izpustil nevidno nit, ki te je povezovala.

Flanelasti izrastki

Z nasprotjem tistega v Cernu, moj notranji trkalnik proizvaja fuzijo s polno močjo. Že dvomim, da je bila bolečina v nogi znak tromboze. Trki delcev, manjših od vektorskih bozonov, na podstrešju ne bruhajo neskončne energije. Kar bi pričakovali znastveniki.
Ne. Brutalno drvijo po neskončno dolgi cevi, ki je seveda tudi daljša od tiste v Cernu, iz preteklosti v sedanjost in v prihodnost kreirajo nekaj, še najbolj podobnega flanelastim izrastkom, mehkim a motečim, obešenim na um.

Zanašanje na statiko in trdnost, odpornost predora je upanje. Rešitev pa tiči drugje. V centru, procesorju, kjer prostora za zbiranje podatkov nikoli ne zmanjka. In prostor zato ni problem. Problem je teža. Nekateri so pretežki. Težji od mase mojega Jaza.

Kako naprej?
Kako zaustaviti fuzijo?
S čim uničiti flanelaste izrastke?
Kam in kako z bremenom?

ENDOMIKRODIVIACIJA

Spontanosti ovira je pojmljivost,
Abstrakt občutkov, zavedanje, minljivost.

Preraščen razum preteklosti pokleknjen v sedanjost,
prosi cvet odprti,
naj zapre svoj čar očem metulju,
da videl več ne bo poti v prihodnost.

Prhut pojmljiv okoli barv
milo trese venčne liste,
že slep, polomljen, malo star,
spomin pozabe,
pelod nosi mimo bistva.

Pride dež in kmalu sneg,
iz cveta plod,
metulja le še bled spomin.

Kameleon

Bil je kričeče bel.
Slonel je ob starem hrastu, objet s prvimi sončnimi žarki, zazrt v tišino rojevanja novega dne. Vedoč, da ga bo mlin dogodkov, kot vsak dan, mlel med hrupnimi kamni, trl in preobračal do noči, ko bo komaj živ, če sploh, prazen legel proti sanjam, ki pridejo na inventuro. Če sploh.
Zabuhlo črn.

Čassss

Stlačene sekunde padajo iz koša. Vsak dan, od zgodnjega jutra do mlade noči, kot neizpolnjene obljube udarjajo po prašnih, preveč prehojenih stezicah, ki hočejo cesta postati. Lasje sivijo čez noč.
Nimam časa za konkreten poseg v bilokaj. Samo za bežen nasmeh, brezvezen klepet, ukraden poljub, pogled na kar hrepenim ali površen tek v Grofijo.
Sem prazen. Poln parodij na sebe.
Tak sem danes in jutri bo drugače.
Kajneda?

Z glavo nad oblaki

Krdelo pomagačev v meni je skreganih med seboj. Kljubujejo mojim idejam navkljub odlični plači - vsaj meni se zdi tako - obilni hrani in primernim delovnim pogojem.
Skupek posameznikov, zbranih za namen, ostane skupek egoistov, katerih posamezna moč vedno udarja po svoje. Zato delujem konfuzno, lahko bi rekel, proti svoji volji. Ne vedno. Ampak.

Biti močnejši od sebe se ne da. Biti močnejši od nasprotnika, pač. Če se hoče ... Če je nasprotnik šibkejši ali pa če si bolj prebrisan. Včasih je bolje popustiti.
Čas za sok spoznanj.

Kaj sem že hotel povedat?

Ja, ravno to!

slika zgoraj: z glavo nad oblaki